Vse se je začelo tistega večera, ko sem s tresočimi rokami odprla vrata in zagledala Benija, blatnega in premočenega, ki je lajal pred bloki. Po ločitvi sem se komajda držala skupaj – pes, ki ga nisem hotela, mi je najprej predstavljal breme, a korak za korakom je razrušil zidove moje samote. Zaradi njega sem sprejela tri odločitve, ki so mi povsem predrugačile življenje, in danes razmišljam, ali bi se bila kdaj več odprla ljudem brez tistega toplega hrbta ob svoji nogi.