Ko mi je mož pred hčerko zaklenil denarnico, sem v Ljubljani prvič priznala, da doma ne živim več, ampak preživljam

Dolga leta sem v Ljubljani živela v stanovanju, kjer je moj mož nadzoroval vsak evro, vsak klic in skoraj vsak moj vdih. Pred hčerko sem se delala močno, medtem ko sem se v sebi počasi lomila in iskala pogum, da prosim za pomoč. Ko sem stopila do centra za pomoč žrtvam nasilja in začela hoditi k psihologinji, sem prvič po dolgih letih začutila, da morda še obstaja izhod.

Ko mi je mož pred sinom rekel, da sem nora, sem prvič zares dojela, da v tem zakonu ne izginjam po naključju

Stala sem v kuhinji z mokro krpo v roki, ko mi je mož še enkrat hladno razložil, da pretiravam in da si vse skupaj domišljam. Dolgo sem verjela, da moram zaradi otroka požreti še to, še tisto, še en ponižan pogled in še eno noč tišine. Zdaj prvič na glas priznam, kako neopazno se je iz drobnih odmikov od mene rodilo življenje, v katerem sem skoraj pozabila, kdo sploh sem.