Dolga leta sem verjela, da sem za moževe izbruhe, poniževanje in molk kriva sama. Ko sem opazila, da njegov odnos vpliva tudi na najina otroka, sem začela zapisovati dogodke in se zaupala prijateljici. Odločitev za ločitev me je prestrašila, a mi je vrnila dostojanstvo in možnost, da z otrokoma zaživim v miru.
Dolga leta sem verjela, da sem zaradi neplodnosti manjvredna, mož in tašča pa sta ta občutek vsak dan poglabljala. Ob materini podpori sem preživela boleč razvod in počasi sestavila svoje življenje. Ko sem spoznala razvedenega očeta in prvič zares sprejela samo sebe, se je zgodilo nekaj neverjetnega – postala sem vrana in končno našla družino, po kateri sem hrepenela.
Dolgo sem verjela, da kot žena in mama preprosto nisem dovolj sposobna. Šele po dveh letih izčrpanosti sem razumela, da moževo poniževanje in odmikanje nista nekaj običajnega. Zdaj mu dajem zadnjo možnost, vendar prvič vem, da lahko s sinom tudi odidem.
Tisti večer sem stala na hodniku z obema otrokoma, roke so se mi tresle, v glavi pa mi je še vedno odmeval moževo kričanje. Dolgo sem verjela, da bo bolje, da moram samo še malo zdržati, a sem dojela, da s tem uničujem sebe in otroka. Ko sem na sodišču v našem mestu vložila vlogo za razvezo, me je bilo strah kot še nikoli, ampak prvič po dolgem času sem čutila tudi mir.
Sedela sem na kuhinjskih tleh v Šiški, sin mi je gorel v naročju, jaz pa sem prvič na glas priznala, da tako ne zmorem več. Dolgo sem verjela, da pretiravam, da sem preobčutljiva in nehvaležna, potem pa sem počasi razumela, da to, kar živim, ni običajna utrujenost mlade mame. Zdaj hodiva na terapijo v center Ljubljane, jaz pa prvič zares vem, da bom, če bo treba, odšla.
Dolga leta sem v Ljubljani živela v stanovanju, kjer je moj mož nadzoroval vsak evro, vsak klic in skoraj vsak moj vdih. Pred hčerko sem se delala močno, medtem ko sem se v sebi počasi lomila in iskala pogum, da prosim za pomoč. Ko sem stopila do centra za pomoč žrtvam nasilja in začela hoditi k psihologinji, sem prvič po dolgih letih začutila, da morda še obstaja izhod.
Stala sem v kuhinji z mokro krpo v roki, ko mi je mož še enkrat hladno razložil, da pretiravam in da si vse skupaj domišljam. Dolgo sem verjela, da moram zaradi otroka požreti še to, še tisto, še en ponižan pogled in še eno noč tišine. Zdaj prvič na glas priznam, kako neopazno se je iz drobnih odmikov od mene rodilo življenje, v katerem sem skoraj pozabila, kdo sploh sem.