Leta sem požirala pripombe tašče o otrocih, kosilih in našem domu, moj mož pa je vse skupaj pometal pod preprogo z besedami, da samo dobro misli. Ko sem postavila mejo in rekla dovolj, sem morala ugotoviti, ali sploh še stojiva na isti strani.
Ko se pomoč tašče spremeni v strog nadzor, postaneš tujka v lastnem domu. Po letih tišine in kritikanja sem končno razsodila, a zdaj me muči vprašanje: ali je postavitev meja egoizem ali edina pot do preživetja?
Po dvajsetih letih zakona me je mož zapustil, ker nisem več zmogla skrbeti za njegovo hudo bolno mamo. V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, notranje boje in občutek krivde, ki me razjeda, ter upanje, da bom nekoč spet našla mir. Morda se bo kdo prepoznal v moji zgodbi in si upal spregovoriti o tem, kar nas v Sloveniji še vedno tišči v tišini domačih sten.