Nekega deževnega popoldneva je zvonec na vratih prekinil tišino mojega vsakdana. Ko sem odprla vrata, je pred menoj stala tašča, vsa v solzah, in razkrila skrivnost, ki je pretresla temelje naše družine. V zgodbi razmišljam o nezvestobi, neplodnosti in o tem, ali lahko resnično odpustim tistim, ki so me najbolj prizadeli.
Že od prvega dne zakona me je tašča gledala postrani, kot da nisem dovolj dober za njeno hčer. Ko so se rodili najini otroci, je začela odkrito dvomiti, ali so sploh moji. Ta zgodba je moj boj za dostojanstvo, resnico in ljubezen v razklani družini.
Nekega deževnega večera me je prebudil telefonski klic, ki je v trenutku razbil vse, kar sem verjela o svojem zakonu z Andrejem. Soočenje z njegovo nezvestobo, obsojanje moje družine in boj za sina Luko so me pahnili v vrtinec bolečine in dvomov. Dve leti kasneje še vedno iščem odgovore in se sprašujem, ali lahko rane izdaje sploh kdaj zacelijo.
Moj mož Miha me je pred letom dni zapustil brez besed, pustil me je v tišini in praznini. Danes se je nenadoma pojavil na pragu, z istim plaščem in torbo, ki jo je nosil ob odhodu, in me prosil, naj ga spustim nazaj v svoje življenje. V tej zgodbi se soočam z lastno bolečino, dvomi in vprašanji o tem, ali je mogoče zares odpustiti in začeti znova.
Moje ime je Irena in nikoli si nisem mislila, da bo en otroški pogled obrnil moje življenje na glavo. Ko sem kot medicinska sestra v UKC Ljubljana sprejela odločitev, da podarim ledvico malemu Tinetu, si nisem predstavljala, kako globoko bo to poseglo vame, v njegovo družino in v našo skupnost. Ta zgodba je o pogumu, bolečini, upanju in vprašanjih, ki ostanejo, ko se bolnišnična vrata zaprejo.
Na Justinovem 60. rojstnem dnevu sem doživela največji šok svojega življenja. Po skoraj tridesetih letih zakona sem odkrila, da ima moj mož že 16 let drugo družino in sina, za katerega nisem vedela. Ta zgodba je moj poskus, da razumem, kako lahko nekdo, ki ga ljubiš, tako dolgo skriva resnico.
