Od nekdaj sem v očeh tašče manj vredna, vedno v senci svakinje. Vsak obisk pri njih je zame nova čustvena bitka, kjer se borim za svojo dostojanstvo in občutek vrednosti. Vprašanje, ali naj še naprej molčim ali končno povem, kar čutim, me razjeda iz dneva v dan.
Odraščala sem v hiši, kjer sem bila vedno odveč. Mama me ni nikoli zares sprejela, oče pa je bil le tih opazovalec v ozadju. Leta sem se borila za drobec ljubezni, dokler nisem morala izbrati: ostati in izginiti ali oditi in najti sebe.
Sedim za kuhinjsko mizo, strmim v telefon in čakam na sporočilo, ki ga ni in ni. Dve leti je že, odkar se mi hči ni oglasila, in vsak dan je težji od prejšnjega. To je moja zgodba o bolečini, iskanju napak in upanju, da me bo kdo razumel.
To je moja zgodba o noči, ko sem lastnega sina in njegovo ženo prosila, naj zapustita moj dom. Po mesecih napetosti, solz in občutka, da izgubljam sebe, sem morala sprejeti najtežjo odločitev v življenju. Danes delim svojo izkušnjo, ker vem, da nisem edina v Sloveniji, ki se je znašla v takšni stiski.
V enem samem popoldnevu se je moj svet sesul. Moja snaha, Tanja, mi je po burnem prepiru zabrusila, da svojih vnukov ne bom nikoli več videla. Od takrat me razjedajo krivda, obup in vprašanje: ali sem res tako slaba mati in babica?
Zadnji prepir z mojo hčerko me je popolnoma strl. Ne morem več molčati, ker imam občutek, da izgubljam svojo družino, predvsem pa svojo edinko. Vse odkar je poročena z Aljažem, ni več tista Maja, ki sem jo poznala – in to me boli bolj, kot si lahko kdo predstavlja.
Sem Ivana iz Celja. Moja največja bolečina je, da me lastna hči Lara kliče le, ko potrebuje denar, ne pa mene kot mame. Kljub vsemu še vedno upam, da bova nekoč našli pot druga do druge.
V tej zgodbi sem jaz, Sara, ujeta med tišino doma, kjer sta starša še živa, a me nikoli zares nista videla. Oče je bil zasvojen z alkoholom in je mamo pogosto pretepal, mama pa je v svoji nemoči molčala in me pustila samo. Zgodba razkriva, kako lahko prav tisti, ki bi ti morali biti najbližje, postanejo vir najglobljih bolečin in osamljenosti.
Od nekdaj sem bila v naši družini tista, ki je stala v senci brata Mateja. Vsi so ga občudovali, jaz pa sem se borila za drobtinice pozornosti in ljubezni. Ko je mama zbolela, so vsi pričakovali, da bom jaz tista, ki bo prevzela skrb zanjo – a zakaj bi morala, če nikoli nisem bila dovolj dobra zanjo?
Moje otroštvo je zaznamovala hladnost in stroga distanca moje mame Marije. Ko je postala nemočna in me potrebovala, sem se znašla v notranjem boju med dolžnostjo in neozdravljenimi ranami. Zgodba razkriva, kako težko je odpustiti in najti sočutje tam, kjer ga nikoli nisi prejel.
V tej zgodbi razkrivam svojo bolečino, ko sem po letih finančne podpore hčerki ostala brez stika z vnukom. Moje življenje je bilo posvečeno družini, a ko nisem več zmogla pomagati, sem ostala sama in prezrta. Sprašujem se, ali sem bila res le vir denarja ali pa je v naši družini nekaj globlje narobe.
Sem Marija in vsak dan živim med upanjem in obupom, ker mi je onemogočeno, da bi bila del življenja svojega vnuka. Moja hči Tjaša je ujeta med mano in svojim možem Matejem, ki me ne želi v bližini. Ta zgodba je o bolečini, ki jo prinašajo družinske razprtije, o ljubezni, ki ne pozna meja, in o vprašanjih, na katera morda nikoli ne bom dobila odgovora.
