Nekega popoldneva, ko je mož prišel domov prej kot običajno, sem obstala v dnevni sobi, ujeta med željo po iskrenosti in strahom pred izgubo. Leta sem skrivala svojo bolezen, ker sem se bala, da bo ljubezen izginila, če bo izvedel resnico. Zdaj, ko so brazgotine na mojih rokah razkrite, se sprašujem, ali je bila tišina res lažja pot.
V življenju sem vedno verjela, da sem dobra mama in babica. A tisti večer, ko sem svojega vnuka Nejca izročila sinu Marku, se je vse spremenilo. Danes se sprašujem, ali lahko ljubezen resnično popravi vse napake, ki jih naredimo v družini.
Moja sestra Sanja je vse življenje žrtvovala za svoje otroke, a ko je zbolela, so jo pustili samo. Opazujem njeno bolečino in nemoč ter se sprašujem, kako smo kot družina in družba lahko dopustili, da ljubezen ostane neodgovorjena. Ta zgodba je moj krik in prošnja po razmisleku o tem, kaj pomeni biti družina.
Moje ime je Ana. V življenju sem vedno stala v senci svojega brata Leona, maminega zlatega sina. Ko mama zboli, se v meni prebudijo stari spomini, bolečina in vprašanje: ali sem res dolžna pozabiti vse krivice in biti tista, ki nosi breme skrbi?