Sprejela sem prošnjo hčere, da ji pomagam pri varstvu vnuka, a kmalu sem se znašla v vlogi, ki je presegla vse, kar sem pričakovala. Teden dni sem se borila z občutki izkoriščanja, razočaranja in notranjega boja med ljubeznijo do družine in lastnimi potrebami. Ta izkušnja me je prisilila, da sem postavila meje in se vprašala, ali je žrtvovanje res vedno del brezpogojne ljubezni.
Moje ime je Marija in sem babica, ki gleda, kako se sin Matej in snaha Tanja ločujeta, medtem ko je moj vnuk Luka ujet med njima. Obupano iščem način, kako ga zaščititi pred bolečino in zmedo, ki jo prinaša razpad družine. V tej zgodbi razkrivam svoje napake, nemoč in večni boj med ljubeznijo ter vprašanjem, kdaj prestopim mejo vmešavanja.
V trenutku, ko mi je babica Marija povedala, da je hišo prepisala na nekoga drugega, se mi je svet obrnil na glavo. Vsa leta sem bila ob njej, medtem ko je moj brat Rok užival privilegije in pozornost staršev. Zdaj pa se moram soočiti z resnico o družinskih odnosih, zvestobi in tem, kaj v resnici pomeni dom.
Vedno sem verjela, da je družina zato, da si stoji ob strani. Ko sem rodila sina, je tašča zavrnila pomoč, češ da je prestara in preutrujena – a ko je njena hči postala mama, je nenadoma postala najbolj skrbna babica. Ta krivica me je globoko prizadela in spremenila moj pogled na družinske odnose.
Moja hči mi očita, da se ne obnašam kot prava babica, ker nosim kavbojke in poslušam rock. Medtem ko se borim z njenimi pričakovanji in predsodki okolice, iščem svojo svobodo in srečo. Zgodba razkriva notranje boje ženske srednjih let v Sloveniji in vprašanje, ali si lahko dovolimo biti to, kar smo.
Moje ime je Marija in sem upokojena babica iz Celja. Ko sem privolila, da bom vsak dan pazila na vnuke, sem počasi izgubljala sebe in svoje sanje. To je zgodba o družini, žrtvovanju in iskanju lastnega glasu v svetu, kjer se od babic pričakuje preveč.
Sem Marija, stara petinšestdeset let, in že tri leta skrbim za vnuka, ker sta moja hči in njen mož vsak dan v službi. Sprva sem verjela, da je to največje darilo, ki ga lahko dam družini, a počasi sem začela izgubljati sebe in svojo svobodo. Zgodba govori o tem, kako sem se borila, da sem znova našla svoj glas in postavila meje.
V enem samem popoldnevu se je moj svet sesul. Moja snaha, Tanja, mi je po burnem prepiru zabrusila, da svojih vnukov ne bom nikoli več videla. Od takrat me razjedajo krivda, obup in vprašanje: ali sem res tako slaba mati in babica?
Moje ime je Marija in vsakič, ko pride moj zet Peter domov, moram izginiti iz njihovega stanovanja. Čeprav sem vse življenje pomagala svoji hčerki Tanji in bila ob vnukinji Lari, me zdaj zet ne želi več v bližini. Ta zgodba je o bolečini, ki jo občutiš, ko te lastna družina izrine iz svojega kroga, in o vprašanju, ali je ljubezen do vnukinje dovolj močna, da zdrži vse ovire.
Sprejela sem, da bom celo poletje pazila na vnuke, prepričana, da bo družina hvaležna. A med neizrečenimi besedami, starimi zamerami in tihimi pogledi sem spoznala, kako globoko so rane v naši družini. Zdaj se sprašujem, ali je res tako težko biti viden in priznan od tistih, ki jih imaš najraje.
Vse se je začelo z bolečim ponižanjem v lokalni trgovini, kjer sem si prisegla, da bom poravnala račune. A v iskanju pravice sem odkrila, da je življenje polno presenečenj in da lahko tudi iz sovraštva zraste nekaj lepega. Ta zgodba je o tem, kako je nepričakovano prijateljstvo spremenilo moj pogled na svet in me naučilo, kaj pomeni resnična ponižnost.
V življenju sem vedno verjela, da sem dobra mama in babica. A tisti večer, ko sem svojega vnuka Nejca izročila sinu Marku, se je vse spremenilo. Danes se sprašujem, ali lahko ljubezen resnično popravi vse napake, ki jih naredimo v družini.
