Možu sem plačevala okrevanje, potem pa mi je ženska na njegovem naslovu rekla: »Meni je povedal, da sta že ločena«
»Meni je povedal, da sta že ločena,« je rekla ženska in se z dlanjo oprla na podboj. Na nogah je imela Markove sive copate. Tiste z madežem od belila, ki sem mu jih sama spakirala za okrevanje. V vrečki sem držala govejo juho. Še zjutraj mi je napisal, da komaj kaj spravi vase.
»A je tukaj?« sem vprašala.
Obrnila je glavo proti kuhinji. Zaslišala sem, kako je odložil žlico, še preden sem ga zagledala.
»Nina. Zakaj nisi poklicala?«
Skoraj sem mu odgovorila, da sem ga hotela presenetiti. Tako navadno vprašanje je bilo, da bi mu iz navade skoraj dala navaden odgovor.
Tri tedne prej mi je Marko rekel, da ne zmore več. Sedel je za kuhinjsko mizo v jakni, čeprav je bil doma že dobro uro. Rekel je, da mu pred vhodom v službo razbija srce in da včasih sedi v avtu, dokler se mu roke ne nehajo tresti. Jaz sem stala pri koritu in v glavi seštevala vse večere, ko sem mu očitala, da še smeti ne odnese, če ga ne prosim trikrat.
Predlagala sem, da pokliče osebno zdravnico. Dva dni pozneje je rekel, da je bil pri njej in da mu je svetovala, naj se za nekaj časa umakne. Našel je sobo pri znanki blizu Škofje Loke. Tam bo hodil na sprehode, spal, prišel k sebi. Prosil me je za tristo evrov za sobo in hrano, ker naj bi bila plača zaradi bolniške nižja.
Denar sem vzela iz kuverte, v kateri sva zbirala za popravilo bojlerja. Potem sem v trgovini prevzela še dve soboti. Najini enajstletni Evi sem rekla, da oči potrebuje mir. Prvi večer ga je hotela poklicati, da bi mu povedala za petico iz matematike. Rekla sem ji, naj mu raje pošlje sporočilo, da ga ne bo zbudila.
Do tiste hiše sem se odpeljala, ker nama je banka poslala opomin za obrok stanovanjskega kredita. Z računa, s katerega so ga trgali, je Marko običajno skrbel sam. Bančnemu dopisu je bil priložen še izpis neporavnanih obveznosti. Manjkala sta dva obroka. Po telefonu je rekel, da je gotovo kaj narobe s trajnikom. Ko sem ga vprašala, če lahko zvečer prideva temu do dna, je utihnil, potem pa rekel, da danes res nima moči.
Juho sem vzela s sabo, ker sem se še na parkirišču pred našim blokom počutila krivo, da grem k njemu zaradi denarja.
Ženski je bilo ime Maja. Ni me povabila naprej, Marko pa tudi ne. Stali smo na pragu, dokler ni sosed odprl vrat drvarnice. Takrat je Maja stopila vstran. Na kuhinjski mizi sta bila dva krožnika in skleda solate. V pepelniku je ležal olupek od mandarine. Marko jih je vedno lupil v enem kosu. Ne vem, zakaj sem si od vsega najbolj zapomnila ravno to.
»Kdaj pa si bil nazadnje v službi?« sem ga vprašala.
Pogledal je Majo. Ona je pogledala mene.
»Saj je že od novembra brez,« je rekla.
Bil je februar.
Marko mi je pozneje povedal, da mu pogodbe niso podaljšali. Prve tedne je zjutraj odhajal ob isti uri kot prej. Sedel je v avtu, pošiljal prošnje, včasih šel na kavo. Pri zdravnici sploh ni bil. Rekel je, da ga je bilo doma sram, ker sem ravno jaz vztrajala, naj si pred iztekom pogodbe poišče kaj drugega. Majo je poznal od prej. Z njo je lahko govoril, ker ji ni bilo treba priznati, da je pustil na cedilu družino. Rekel ji je, da družine v tem smislu itak nima več.
»Pa tistih tristo evrov?« sem vprašala.
»Nekaj sem dal za bencin. Pa za hrano.«
Maja ga je prekinila: »Meni si pa rekel, da ti je posodila mama.«
Na poti domov me je poklicala Eva. Hotela je vedeti, ali je oči pojedel juho. Pustila sem jo na klopci ob Majinih vratih. Rekla sem, da ne vem. To je bilo tisti dan prvič, da ji glede očeta nisem ponudila odgovora samo zato, da bi ji bilo lažje.
Z banko sem se v ponedeljek dogovorila, kateri znesek morava najprej poravnati, in prosila, naj obvestila pošiljajo tudi meni. Moja sestra Mateja mi je posodila za en obrok. Ko sem ji hotela razložiti, zakaj nisem prej opazila, me je ustavila in vprašala, koliko mi ostane za trgovino. Bilo me je bolj sram reči »štirideset evrov« kot povedati za Majo.
Marko je zdaj pri očetu. Evi sva skupaj povedala, da nekaj časa ne bo živel z nama. Ko je vprašala, ali je še bolan, je najprej pogledal mene. Tokrat ga nisem rešila.
»Nisem bil pri zdravnici,« ji je rekel. »Mami sem se zlagal. Pa tebi tudi.«
Eva je nekaj časa trgala rob papirnatega prtička. Potem je vprašala, ali jo bo v četrtek vseeno peljal na trening. Jo je. Prejšnji četrtek tudi.
Maja mi je poslala samo eno sporočilo. Napisala je, da je Marku zložila stvari v vreče in da ji je žal, da sem izvedela pri njej na pragu. Nisem ji odgovorila. Trikrat sem začela pisati, pa sem vsakič zbrisala. Jezna sem nanjo, čeprav za zdaj vem samo to, da je tudi njej lagal.
Prejšnjo nedeljo je Marko prišel z mapo. Pokazal mi je izpiske, opomine in novo pogodbo za delo v skladišču. Prva plača bo šele prihodnji mesec. Vprašal je, ali lahko v soboto popravi bojler, ker je našel rabljeni del. Potem je čisto tiho vprašal še, ali lahko ostane na kosilu.
Za bojler sem rekla, da lahko pride. Za kosilo sem rekla ne. Ko je odšel, sem iz omare vzela tri krožnike in šele pri mizi opazila, kaj delam. Tretjega sem odnesla nazaj. Nisem jokala, ko sem ga videla pri Maji. Pred omaro pa sem.
Včasih ga pogrešam in se šele čez minuto spomnim, zakaj ga ni. Kako naj vem, ali si želim nazaj njega ali samo življenje, za katero sem do tistega dne mislila, da ga imava?