Tašča mi je šest let govorila, da njenemu sinu ne morem dati otroka. Potem sem izvedela, kaj je ves ta čas vedel on.
»Si kdaj pomislila, da bi mu pustila iti, če mu že otroka ne moreš dati?« me je vprašala Marjeta, ravno ko sem si na krožnik dajala hren. Rok je sedel ob meni. Nehal je žvečiti, to sem videla. Potem je pobral košček jajčne lupine s prta in ga odložil na rob krožnika.
»Rok,« sem rekla. Samo njegovo ime. Čakala sem, da bo kaj dodal.
»Mami, a imamo še kruh?« je vprašal.
Pri avtu sem opazila, da sem iz hiše odnesla njen prtiček iz blaga. Še vedno sem ga stiskala v pesti. Hotela sem ga vreči v smetnjak, pa sem ga na koncu zložila in spravila v torbico. Takšna sem bila pri Marjeti. Še kadar me je spravila v jok, sem pazila, da ji česa ne umažem.
»Zakaj nisi nič rekel?« sem ga vprašala, ko je speljal.
»Ker bi se potem skregali in bi bilo spet vse pokvarjeno.«
»Kaj pa misliš, da je bilo meni danes lepo?«
Na križišču pri Škofji Loki sva čakala, da je šel mimo kolesar. Rok je držal nogo na zavori še dolgo potem, ko je bila cesta prazna.
Takrat sva se za otroka trudila že skoraj sedem let. Prvo leto sva se še hecala, da bova morala iz male sobe končno odnesti stojalo za perilo. Potem sem si začela v službi menjavati izmene zaradi pregledov. V trgovini sem sodelavki Andreji rekla, da imam težave z zobmi. Ko me je vprašala, pri katerem zobozdravniku v Kranju dobiš termin ob sedmih zjutraj, sem rekla, da ji bom enkrat dala številko.
Noben pregled ni pokazal jasnega razloga, zakaj ne zanosim. Poskusila sem s predpisanimi hormoni, pa tudi z akupunkturo, ki mi jo je priporočila sodelavka. Za tisto sva porabila denar, namenjen zimskim gumam. Rok me je peljal na prvi obisk in me zunaj čakal s toplim pecivom v papirnati vrečki. Ni bil ves čas hladen do mene. Če bi bil, bi mogoče prej razumela, kaj se dogaja.
Na prvi spermiogram je šel že pred leti. Ko sem ga vprašala za izvid, je rekel, da je vse v redu in da mu na pregledu niso rekli nič posebnega. Enkrat sem ga prosila, naj mi ga poišče, ker ga je hotela videti moja ginekologinja. Rekel je, da ne ve, kam ga je dal. Takrat sva ravno črpala vodo iz kleti in sem mu rekla, naj pusti, da bova drugič. Potem sem ga še prosila. Pa ne tolikokrat, kot se mi zdi danes, da bi ga morala.
Marjeta je medtem za vsak praznik našla nekaj novega. Za božič mi je rekla, da bi mogoče zanosila, če bi manj delala. Ko sem si naslednje leto vzela nekaj dni dopusta za preiskave, je pred Rokovo sestro pripomnila, da se jaz lahko naspim, ker nimam otrok. Enkrat me je prosila, naj prinesem iz shrambe kozarce, in sem tam ostala tako dolgo, da je prišla pogledat za mano. Rekla sem, da ne najdem tistih za vino. Stali so pred mano.
Nekaj dni po veliki noči sva imela skupni pregled v ambulanti za neplodnost v Ljubljani. Rok je moral pred njim ponoviti spermiogram. V čakalnici me je dvakrat vprašal, koliko časa imava plačano parkirnino.
Zdravnica je odprla sveži izvid in ga vprašala, ali je prinesel tudi starega, kot so mu naročili. Iz notranjega žepa je potegnil prepognjen list. Poznala sem tisto jakno. Jaz sem mu zašila žep.
»Tudi pred šestimi leti je bilo število semenčic zelo nizko,« je rekla zdravnica, ko je primerjala izvida. »In gibljivost je bila že takrat precej zmanjšana. Ste po tem prvem izvidu šli na priporočeni kontrolni pregled?«
»Ne,« je rekel Rok.
Gledala sem datum na listu. Tisti mesec je Marjeta praznovala šestdeseti rojstni dan. Jaz sem ji spekla pehtranovo potico, ona pa je pred gosti rekla, da bo morala vnuke očitno naročiti pri hčerki.
Zdravnica nama je začela razlagati, kaj lahko narediva naprej. Poskušala sem jo poslušati. Še zapisala sem si nekaj na hrbtno stran parkirnega listka, ker sem bila tako vajena, da moram s pregleda prinesti domov vsaj kakšen naslednji korak.
V avtu sem ga vprašala, zakaj mi ni povedal.
»Ker me je bilo sram,« je rekel. »Najprej sem si govoril, da je bil vzorec slab samo tisti dan. Potem je šlo pa že toliko časa mimo.«
»Kaj si pa rekel mami?«
Nekaj časa je gladil rob volana s palcem.
»Da so mene pregledali in da pri meni ni nič.«
Do takrat sem si predstavljala, da si je Marjeta vse izmislila sama, on pa je bil samo preveč strahopeten, da bi jo ustavil. Še na parkirišču mi je rekel, naj ji zdaj ne povem, ker bo mislila, da jo je lagal tudi o drugih stvareh. Prvič tisti dan sem ga pogledala naravnost. Mene ni vprašal, kaj vse bom odslej imela za laž.
Tisti večer je Marjeta poklicala, ker ni našla prtička. Rekla sem ji, da je pri meni. Potem sem ji povedala še, da ji je Rok pred leti lagal o svojem izvidu. Nisem ji razlagala številk. Rekla sem samo, naj se za ostalo obrne nanj.
»Saj veš, kakšen je, kadar ga je česa sram,« je rekla po dolgem premoru.
»Zdaj vem,« sem rekla in odložila.
Naslednji dan sem prespala pri Andreji. Rekla sem ji, da ne vem, ali se bom vrnila domov. Vprašala me je, ali rabim pižamo ali naj gre z mano po mojo. Takrat sem se prvič po tistem pregledu zjokala.
Rok mi je še nekaj tednov pošiljal povezave do ambulant. Ko sva se dobila, da se pogovoriva o obrokih za stanovanje, mi je rekel, da bi še vedno lahko imela otroka. Verjamem, da si ga je želel. Tudi jaz sem si ga. Ampak ko me je vprašal, kaj naj zdaj reče mami, sem mu odgovorila, da ji bo moral tokrat nekaj povedati sam. Jaz bom vložila predlog za ločitev.
Še zdaj se sprašujem, ali bi mu lahko odpustila, če bi mi tisto veliko noč sam povedal resnico. Koliko bi vam pomenilo opravičilo, če bi ga dobili šele takrat, ko molčati ni več mogoče?