Ko sem hčerko prosila za 200 evrov za vsakodnevno varstvo vnukinje, me je vprašala, ali ji bom zdaj zaračunavala tudi ljubezen

»A zdaj mi boš pa računala, da imaš rada svojo vnukinjo?«

Anja je stala ob moji kuhinjski mizi, še vedno v plašču. V eni roki je držala Nikino kapo, z drugo je stiskala naslon stola. Na štedilniku se je hladila rižota, ki sem jo skuhala tudi zanjo in Mateja, da jima doma ne bi bilo treba.

»Dvesto evrov sem prosila,« sem rekla. »Ne za ljubezen. Za stroške.«

»Saj ti jo vendar pripeljem, ker si njena babica.«

Pogledala sem proti dnevni sobi. Nika je na preprogi pokrivala plišastega zajčka z mojo kuhinjsko krpo.

»Bolj potiho, prosim.«

Anja se je zasmejala, ampak ne veselo.

»A zdaj te je pa sram, da bi slišala?«

Takrat me je prvič prijelo, da bi ju prosila, naj gresta. Lastno hčer in otroka, zaradi katerega sem vsako jutro vstajala ob pol šestih.

Stara sem šestinšestdeset let. Po moževi smrti sem ostala v dvosobnem stanovanju v Kranju. Pokojnine dobim nekaj manj kot osemsto evrov. Če ni nič izrednega, gre. Če pride poračun ogrevanja ali zobozdravnik, pa začneš prestavljati položnice in gledati, katera še lahko počaka.

Anji tega nisem razlagala. Mame pač marsikaj zamolčimo, potem smo pa prizadete, ker nihče ne ve.

Ko za Niko sredi leta nista dobila mesta v vrtcu, sem se sama ponudila.

»Dokler se ne uredi, jo bom jaz pazila.«

Anja se je ravno vračala v računovodstvo, Matej pa je delal v skladišču v dveh izmenah. Odplačevala sta stanovanjski kredit. Vedela sem, da jima ni lahko.

Najprej smo govorili o nekaj mesecih. Potem so prišle nove zavrnitve, čakanje do septembra in vedno isti stavek: »Samo še malo, mami.«

Tisto malo je trajalo devet mesecev.

Niko sta pripeljala ob četrt čez šest. Včasih v pižami, še toplo od spanja. Prevzela sem jo na hodniku, da Anja ne bi zamudila avtobusa.

Sledili so zajtrk, kahlica, igrišče, kosilo, uspavanje. Ko je zaspala, sem pospravila kuhinjo in olupila krompir še za odrasle. Domov je odhajala po četrti, občasno po peti.

Rada sem jo imela pri sebi. Še zdaj mi manjka njen zaspan obraz, ko mi je zjutraj položila glavo na ramo.

Ampak odpovedala sem telovadbo v zdravstvenem domu. Kavo s prijateljico Mileno sem prestavila tolikokrat, da me je nehala vabiti. Pregled zaradi bolečega kolena sem odložila, ker je imela Anja ravno obračun plač.

Nisem rekla, da ne morem. To je bil moj del napake.

Ko sem enkrat omenila utrujenost, je Matej rekel:

»Saj gresta čez dan lahko obe malo spat.«

Ni mislil grdo. Vsaj verjela sem, da ne. Samo ni vedel, da Nika zaspi za štirideset minut in da jaz takrat obešam perilo, ker se je polila z juho.

Potem je prišel poračun ogrevanja. Sto šestinosemdeset evrov.

Sedela sem pred položnico in računala. Sadje, jogurti, meso, elektrika, vožnje do pediatrinje. Posamezen znesek ni bil velik. Skupaj pa je zmanjkalo za moje stvari.

Tisti mesec nisem kupila kreme, ki mi je lajšala bolečine v kolenu. V trgovini sem vrnila kavo na polico. Ne zaradi velikega odrekanja. Preprosto ni šlo skozi.

Zato sem zvečer zbrala pogum in prosila za dvesto evrov mesečno, dokler bo Nika pri meni vsak delovnik.

Po prepiru je Anja vnukinjo oblekla tako hitro, da ji je narobe zapela jopico.

»Greva. Babi potrebuje mir.«

»Ne govori ji tako,« sem rekla.

Vrata so se zaprla, preden sem končala.

Naslednje jutro ju ni bilo. Ob sedmih sem dobila sporočilo: »Sem vzela dopust. Se bomo znašli, da ti ne bomo v breme.«

Tisti stavek sem prebrala tolikokrat, da sem ga znala na pamet.

Napisala sem dolg odgovor. Ga izbrisala. Potem samo: »Nika mi ni v breme. Potrebujem pomoč.«

Tri dni ni bilo odgovora.

Četrti dan me je poklical Matej.

»A lahko pridem sam?«

Prišel je po službi. Sedel je na isti stol kot vedno, le da ni vprašal, kaj sem kuhala.

»Anja pravi, da si ji vse vrgla naprej.«

»Kaj pa ti praviš?«

Gledal je svoje roke.

»Da ne vem točno, kaj se je zgodilo.«

Prinesla sem položnice in zvezek, v katerega sem zadnji mesec zapisovala nakupe. Bilo me je sram. Kot da moram dokazovati, da nisem pohlepna.

Matej je dolgo molčal.

»Zakaj nisi prej povedala, da ti zmanjkuje?«

»Ker sem mislila, da se vidi.«

»Meni se ni.«

To me je zabolelo bolj kot Anjina jeza. Hkrati mu nisem mogla očitati, da ni uganil vsega, kar sem skrivala.

Naslednjo nedeljo sta prišla oba. Nika je bila pri Matejevi mami. Prvič po dolgem času smo se lahko pogovarjali brez prekinjanja.

Anja je položila telefon na mizo.

»Počutila sem se, kot da mi očitaš, da sem slaba mama.«

»Nisem rekla tega.«

»Vem. Ampak jaz sem to slišala.«

Povedala je, da v službi lovi zaostanke, doma pa jo čakajo perilo, kredit in občutek, da hčerke skoraj ne vidi. Pri meni je bilo vse pripravljeno. Nika sita, obleke oprane, kosilo v posodi.

»Mislila sem, da ti je lepo z njo.«

»Saj mi je, Anja. Ampak tudi težko mi je. Oboje je lahko res.«

Takrat sem zajokala. Ne lepo, tiho. Tisto neprijetno, ko ti zmanjka zraka in iščeš robček po žepih.

»Včasih si prišla ponjo, pa me sploh nisi vprašala, kako sem. Samo, koliko je spala in ali je kakala. Jaz sem pa tudi tukaj.«

Anja je spustila glavo.

Nekaj časa smo poslušali hladilnik.

Potem je rekla: »Oprosti za tisto o ljubezni.«

Dogovorili smo se za sto osemdeset evrov mesečno in za to, da hrano za Niko večinoma prineseta onadva. Ob sredah jo prevzame Matejeva mama. Ob petkih Matej uredi izmeno tako, da pride po kosilu. Jaz ne kuham več za vse, razen kadar sama ponudim.

Napisali smo si urnik. Malo nerodno je bilo, ja. Ampak očitno smo potrebovali tudi to.

Prvi denar sem dobila v ponedeljek. Ni popravil vseh izrečenih besed. Mi je pa omogočil, da sem poravnala položnico, ne da bi potem preverjala, koliko imam še za hrano.

Z Anjo sva nekaj tednov govorili previdno. Potem me je nekega jutra sama vprašala, ali koleno še boli. Skoraj sem rekla, da ne, iz navade.

Pa sem povedala po resnici.

Še vedno rada pazim Niko. Samo zdaj vem, kdaj pridem na vrsto tudi jaz.

Ali sem res pričakovala preveč, ko sem prosila za pomoč — ali smo se samo predolgo vsi delali, da je ne potrebujem?