Ko je tašča porabila najin denar za dopust, mi je mož rekel, naj bom hvaležna. Tisti večer sem postavila mejo.

»Denar sem dal mami,« je rekel Tomaž, medtem ko sem na telefonu gledala stanje najinih prihrankov.

»Kateri denar?«

Ni me pogledal. Z nožem je strgal zapečen sir s pekača, kot da govoriva o manjkajočem jogurtu.

»Za streho. Saj sem ti omenil.«

»Omenil si, da pušča žleb. Manjka tisoč šeststo evrov.«

Iz otroške sobe je pritekla Neža s kopalkami čez pižamo.

»Mami, a lahko te vzamem na morje?«

Telefon sem obrnila z zaslonom navzdol.

»Lahko, ljubica. Pojdi jih pokazat Luku.«

Tisto laž sem potem še dolgo nosila v sebi.

Poročena sva bila dvanajst let. Živeli smo v zgornjem nadstropju hiše njegovih staršev blizu Celja. Njegov oče je umrl dve leti po najini poroki, tašča Marija pa je ostala spodaj.

Ko nama je odstopila nedokončano podstrešje, sem jokala od olajšanja. Najemnine si ob moji plači v trgovini in njegovi v proizvodnji nisva več mogla privoščiti. Vzela sva kredit, uredila stopnice, kopalnico in dve majhni otroški sobi.

»Vsaj otroka ne bosta podnajemnika,« sem takrat rekla.

Nisem vprašala, zakaj najino stanovanje nima svojega zvonca. Tudi glede ključa nisem nič rekla.

Sprva je prinašala juho. Potem je med mojo službo prelagala perilo. Nazadnje sem prišla domov in našla preurejene kuhinjske omarice.

»Tako je bolj praktično,« je rekla.

Ko sem ji povedala, da bi rada stvari iskala tam, kamor jih sama pospravim, je utihnila. Zvečer je Tomaža bolela glava.

»A si jo res morala prizadeti zaradi krožnikov?«

Potem nisem več govorila o krožnikih.

Pri otrocih je bilo težje. Luku je dovolila gledati televizijo do desetih, čeprav je naslednji dan komaj vstal za šolo. Neži je dajala sladkarije tik pred kosilom in zraven šepetala, naj mamici ne pove.

Nekega popoldneva je učiteljica poklicala mene, ker je Marija brez dogovora prišla po Luka in ga odpeljala domov. Jaz sem ga čakala pred šolo.

Tomaž je vzdihnil.

»Pa saj je z babico, ne s tujcem.«

»Jaz pa ne vem, kje je moj otrok.«

»Spet delaš problem.«

To je bil najin najpogostejši prepir. Jaz sem povedala, kaj me boli. On je razložil, zakaj me ne bi smelo.

Na morje smo varčevali osem mesecev. Ne za hotel. Za majhen apartma v Izoli, konec avgusta, ko je ceneje. Dodatno sem prevzemala sobotne izmene. Tomaž je obljubil, da letos res gremo, brez njegove mame.

Prejšnje poletje je šla z nami, ker naj bi jo bilo strah biti samo. Drugi dan je določila, kdaj bomo jedli, tretji dan pa mi je pred otrokoma rekla, da sem sebična, ker želim sama na sprehod.

Tokrat sem že plačala rezervacijo.

Potem je izginil preostanek denarja.

»Mama je sama,« je ponovil Tomaž tisti večer. »Pomagati ji je moja dolžnost. Tudi zakonska, če že hočeš.«

»Ne govorim o tem, da ji ne smeš pomagati. Govorim o tem, da si vzel najin denar brez vprašanja.«

»Brez nje sploh ne bi imela kje živeti.«

Pogledala sem proti hodniku, kjer sva še vedno imela nedokončano ograjo. Zanjo nikoli ni bilo denarja.

Naslednji dan sem Marijo vprašala, kateri krovec bo prišel. Stala je ob gredi in pulila plevel.

»Kakšen krovec?«

Ko sem omenila znesek, si je počasi obrisala roke v predpasnik.

»Pri meni bo denar varen. Tomaž mi je povedal, da spet hočeš zapravljati za morje, on pa se s tem ne strinja.«

Za trenutek nisem mogla odgovoriti.

Torej streha sploh ni puščala.

»To je tudi moj denar,« sem rekla.

»Saj ti ga nihče ni ukradel. Za družino ga hranim.«

Zvečer sem ga počakala pri kuhinjski mizi. Otroka sta bila pri moji sestri.

»Zakaj si mi lagal?«

Najprej je rekel, da nisem prav razumela. Potem, da je mama narobe povedala. Ko sem vstala, je prijel rob mojega rokava.

»Ker sem vedel, da boš znorela.«

Sedla sem nazaj. Roke so se mi tako tresle, da sem jih stisnila med kolena.

»Hočem, da denar vrne. Hočem, da nima več ključa. In hočem, da greva na svetovanje.«

»Se pravi, naj izberem med tabo in mamo?«

»Ne. Izberi, ali boš z mano odločal o najinem življenju.«

Dolgo je molčal. Spodaj so se zaprla balkonska vrata in oba sva pogledala proti zvoku.

»Ključa ji ne morem vzeti,« je nazadnje rekel. »To je njena hiša.«

Takrat sem prvič zares razumela, da lahko tukaj odplačujem kredit, vzgajam otroka in čistim stopnice, doma pa ne bom nikoli.

Dala sem mu do nedelje. Ne da neha obiskovati mamo. Da se dogovoriva za selitev v najem in naročiva na svetovanje.

V nedeljo zjutraj je šel dol na kavo. Vrnil se je čez dve uri.

»Zdaj ima pritisk čisto previsok. A lahko s tem malo počakava?«

Nisem kričala. To ga je, mislim, bolj prestrašilo.

»Jaz ne morem več čakati.«

S sestro sva našli dvosobno stanovanje. Najemnina mi pobere skoraj polovico plače. Otroka imata spalnico, jaz raztegljiv kavč. Prvi večer je Neža vprašala, ali je bila babica žalostna zato, ker smo bili poredni.

Stisnila sem jo k sebi in trikrat ponovila, da ni naredila nič narobe.

Tomaž prihaja ob sredah in ima otroka vsak drugi konec tedna. Včasih prinese vrečko živil in ostane pri vratih, kot obiskovalec. Denar je dobil nazaj šele, ko je materi povedal, da ga potrebujemo za varščino.

Prejšnji teden se je naročil na svetovanje. Sam.

»Ne vem, kako naj ji rečem ne,« je priznal po telefonu.

Prvič mu nisem pripravila odgovora. Rekla sem samo, da bo moral to ugotoviti, če želi, da še poskusiva.

Še vedno ga ljubim. To je najbolj zoprn del vsega. Pogrešam ga zvečer, ko otroka zaspita, in včasih že odprem sporočilo, da bi ga prosila, naj pride.

Potem se spomnim, kako sem v lastni kuhinji šepetala, da naju spodaj ne bi slišali.

Ali zahtevam preveč, če želim moža, s katerim se lahko dogovarjam brez dovoljenja njegove matere?

In koliko časa naj še verjamem obljubi, preden spet pozabim nase?