Dvanajst let sem možu dopuščala, da me oddaljuje od družine. Ko je moji mami zaprl vrata, sem končno odšla.

»Tvoja mama ne bo hodila noter. Saj sva se zmenila.«

Rok je stal med mano in vhodnimi vrati. Na hodniku je čakala mama s cekarjem, iz katerega je gledal rob kuhinjske krpe. Prinesla mi je potico, ker sem imela dan prej rojstni dan.

»Nisva se zmenila,« sem rekla. »Ti si rekel. Jaz sem bila tiho.«

Mama je pogledala v tla.

»Saj sem samo spotoma. Bom kar šla.«

Živela je skoraj uro vožnje stran. Ni bila spotoma. Vsi trije smo to vedeli.

Tisto soboto sem prvič zares videla, kako se je postarala. Ne zaradi gub. Zaradi načina, kako je stiskala ročaja cekarja, kot da se opravičuje, ker stoji pred vrati svoje hčere.

Z Rokom sva bila poročena dvanajst let. Živela sva v Mariboru, v stanovanju, za katero sva vsak mesec odplačevala kredit. Jaz sem delala v računovodstvu manjšega podjetja, on kot vodja prodaje. Zaslužil je precej več in to je znal spraviti v skoraj vsak prepir.

Ko sva se spoznala, mu je bilo všeč, da sem iz Haloz.

»Ti si še normalna. Prizemljena,« mi je govoril.

Takrat sem to jemala kot pohvalo. Pozneje sem ugotovila, da mu je bilo predvsem všeč, kako hitro sem popustila.

Začelo se je čisto navadno. Nedeljska kosila pri mojih so mu bila predolga. Oče Jože je preveč spraševal o službi. Mama Marija mu je vedno ponujala še kaj za jesti. Sestra Petra se je preglasno smejala.

»A moramo res vsako nedeljo tja? Saj sva midva zdaj družina.«

Šli smo vsako drugo nedeljo. Potem enkrat na mesec. Nazadnje sem hodila sama, kadar ni imel za naju drugih načrtov.

Pred odhodom je postal tih. Ko sem se vrnila, je sedel pred televizijo in odgovarjal z eno besedo. Včasih je to trajalo do naslednjega večera.

Saj vem, kako se sliši. Lahko bi šla vseeno. Ampak po napornem tednu sem si želela predvsem miru, zato sem mami napisala, da sem utrujena. Ali da naju nekaj lovi. Vedno sem našla množino, za katero sem se skrila.

Tudi obiski pri nama so počasi izginili.

Najprej je rekel, da potrebujeva vsaj en prost konec tedna. Potem, da doma noče nenapovedanih gostov. Ko je Petra obisk napovedala štiri dni prej, je imel pripombo, da najino stanovanje ni vaški dom.

Nisem ji povedala. Rekla sem, da ima Rok migreno.

Njegova mama je medtem imela najin rezervni ključ.

Ko sem to nekoč omenila, je odložil vilice.

»Moja mama zna spoštovati meje.«

»Moja pa ne?«

»Ne začenjaj spet.«

In nisem. Prevečkrat nisem.

Po osmih letih zakona je oče pristal v bolnišnici zaradi težav s srcem. Mama me je poklicala med službo. Še danes slišim, kako je rekla moje ime, preden ji je zmanjkalo glasu.

Roku sem sporočila, da grem po službi k njej.

Odpisal je: »Danes pride moj sodelavec na večerjo. Zdaj naj vse odpovem?«

Odpovedala sem jaz. Mami sem rekla, da v službi ne morem stran. K njej sem šla šele naslednji dan.

Tega me je bilo bolj sram kot vseh drugih izgovorov skupaj.

Petra je takrat nehala klicati vsak teden. Ko sem jo končno vprašala, kaj je narobe, je dolgo molčala.

»Ne morem te vedno prositi, da si naša sestra.«

Razjezila sem se nanjo. Lažje je bilo kot priznati, da je imela razlog.

Potem je prišla tista sobota s potico.

Stopila sem mimo Roka in mamo prijela za komolec.

»Pridi na kavo.«

»Maja,« je rekel za mojim hrbtom. Počasi, opozorilno.

Mama se ni premaknila.

»Nočem, da se zaradi mene prepirata.«

»Ne zaradi tebe, mami.«

Toda že je segla po dvigalu. Potico mi je porinila v roke. Šla sem za njo do parkirišča in stala ob njenem avtu, dokler ni odprla vrat.

»Samo povej mi, če česa ne smem,« je rekla. »Da ne bom naslednjič spet narobe naredila.«

Objela sem jo. Šele takrat sem začela jokati.

Ko sem se vrnila, je Rok pospravljal skodelico v pomivalni stroj.

»Zdaj si zadovoljna?« sem vprašala.

»Jaz? Ti si naredila prizor.«

Zahtevala sem, naj mi pove, kaj mu je mama sploh storila. Sprva je govoril o zasebnosti, o najinem miru, o tem, da sva odrasla. Potem mu je ušlo.

»Ne bom imel tukaj vsak teden tistih vaših haloških navad. Vedno neke vrečke, krompir, potice. Pa govorjenje, kot da smo še vedno na dvorišču pred štalo.«

Gledala sem ga in čakala, da bo vsaj zardel.

»Tudi jaz sem od tam.«

»Ti si se vsaj malo prilagodila.«

Usedla sem se. Kolena so se mi tresla, on pa je še vedno razlagal, kot da mi končno pošteno odgovarja na vprašanje.

Naslednje dni sem poskušala govoriti z njim. Res sem. Predlagala sem, da se za obiske dogovarjava vnaprej in da enaka pravila veljajo za obe družini. Predlagala sem partnersko svetovanje.

»Ne bom plačeval nekomu, da mi bo razlagal, koga moram sprejeti v svoje stanovanje.«

»Najino stanovanje.«

Zamahnil je.

»Brez moje plače ga ne bi imela.«

Tisto noč sem odprla mapo s kreditno pogodbo. Moj podpis je bil zraven njegovega. Dvanajst let obrokov tudi. Starša sta nama za začetne stroške dala tri tisoč evrov, ki sta jih varčevala za obnovo kopalnice.

Poklicala sem Petro.

»Ne vem, kako naj pridem nazaj,« sem rekla.

Ni me vprašala, ali govorim o domu ali o njih.

»Za začetek pridi v nedeljo. Jaz bom tudi tam.«

Naslednji petek sem spakirala dva kovčka. Roku sem povedala, da odhajam k staršem in da se bova o stanovanju ter kreditu dogovarjala, ko bom dobila pravni nasvet.

Najprej se je zasmejal.

»Pri osemintridesetih boš spet živela pri mamici?«

Ko sem prijela ključe, je stopil pred vrata.

Obstala sem. Potem sem poklicala Petro in pustila zvezo odprto. Po nekaj dolgih sekundah se je umaknil.

Doma je oče odnesel težji kovček v mojo nekdanjo sobo. Mama je vprašala, ali sem jedla. Nihče ni rekel, da so mi govorili.

Zdaj sem tukaj drugi mesec. V službo se vozim prej, plačujem svoj del stroškov in z odvetnico urejam razhod. Z Rokom še ni lahko. En dan obljublja spremembe, naslednji mi očita, da sem izdala najin zakon.

Tudi s Petro nisva takoj našli stare bližine. Nekaj klicev sem zamudila jaz, nekaj jih zdaj zamudi ona. Ampak se dobivava. Prejšnjo nedeljo sva skupaj pomivali po kosilu in se prvič po dolgem času smejali.

Še vedno se kdaj zalotim, da pred klicem mami pogledam proti vratom. Potem se spomnim, kje sem, in pokličem.

Žal mi je za leta, ko sem bližnjim zapirala vrata, da bi bil doma mir. Je to sploh bil mir, če sem morala zanj vedno nekoga izgubiti?