Po 29 letih zakona sem moža zalotila s sosedo – najbolj pa me je zabolelo, ko sem izvedela, kdo je že vedel
»Ne obračaj se,« sem rekla možu, ko je še vedno držal sosedino lice med dlanmi. »Rada bi si dobro zapomnila, kakšen si, kadar misliš, da te ne vidim.«
Matej je odskočil. Irena si je potegnila jopico čez prsi, čeprav je bila povsem oblečena. Jaz sem stala pred njenimi vrati s posodo za potico, ki mi jo je posodila za veliko noč.
Poljubljala sta se na njenem pragu. Sredi torka. Moj mož, ki naj bi šel po vijake v trgovino.
»Lahko razložim,« je rekel.
Posodo sem odložila na tla, ker so se mi roke tako tresle, da bi jo razbila.
»Potem pa začni s tem, koliko časa.«
Irena je pogledala vanj. Tisti pogled me je zadel bolj kot poljub. Čakala je, kaj smeta povedati.
Živeli smo v isti ulici na obrobju Celja. Poznali smo se petnajst let. Ko je Ireni umrl mož, sem ji nosila kosila in jo vozila na preglede. Matej ji je popravljal ograjo, čistil žlebove, menjaval žarnice.
Včasih sem mu še sama rekla, naj pogleda k njej. Da ne bo ženska za vse sama.
Tisto popoldne mi ni odgovoril. Šel je za menoj domov in za nama zaprl kuhinjska vrata.
»Nisem hotel, da izveš tako.«
»Kako pa si hotel? Pri nedeljskem kosilu?«
Sedel je na svoj stol. Na mizi je bil račun za kurilno olje. Zjutraj sva se zaradi njega sprla, ker sem rekla, da letos ne moreva zamenjati še pralnega stroja.
Zdaj sem gledala isti račun in se spraševala, kako je mogoče, da je papir ostal čisto enak.
Poročena sva bila devetindvajset let. Hišo sva dograjevala ob sobotah. Dopuste sva prilagajala obrokom kredita. Jaz sem delala v računovodstvu, on kot vzdrževalec. Nisva bila nesrečna vsak dan. To bi bilo lažje povedati.
Bila sva utrujena. Pogovarjala sva se o gumah, položnicah in tem, kdo bo obiskal njegovo mamo. Zvečer je zaspal pred televizijo, jaz pa sem v postelji gledala v telefon, da mi ni bilo treba poslušati tišine.
»Ob njej sem se spet počutil … opaženega,« je rekel.
Pogledala sem njegove oprane delovne hlače na sušilniku.
»Jaz sem te pa očitno samo gledala devetindvajset let.«
Prvo noč sem prespala pri hčerki Maji. Rekla sem ji, da sva se z očetom hudo sprla. Ko sem naslednje jutro ob njeni kuhinjski mizi izgovorila Irenino ime, ji je žlička obstala nad kavo.
»Maja?«
Začela je jokati.
Tri tedne prej ju je videla v avtomobilu na parkirišču zunaj mesta. Oče ji je prisegel, da je bilo samo enkrat. Da bo končal. Prosil jo je, naj mi ne uniči življenja zaradi njegove napake.
»Nisem vedela, kaj naj naredim, mami.«
Odmaknila sem roko, ko se me je hotela dotakniti. Še zdaj me je sram tega giba.
»Ti si vedela, jaz sem mu pa v nedeljo likala srajco.«
»Vsak dan sem ti hotela povedati.«
Odšla sem v kopalnico. Sedela sem na zaprti straniščni školjki in slišala, kako joka na drugi strani vrat. On je prevaral mene, potem pa breme zložil še na najinega otroka.
Sinu Anžetu sem povedala sama. Prišel je naravnost iz službe, še v delovni jakni.
»Naj gre od doma,« je rekel. »On je to naredil.«
Ko je izvedel za Majo, jo je poklical in nadrl. Tisti večer sem po telefonu mirila oba, medtem ko je Matej doma mirno čakal, ali se bom vrnila.
Naslednji dan sem otroka povabila na kavo.
»Ne bom dovolila, da se zaradi tega izgubita še vidva. Maja ni odgovorna za očetovo laž.«
Pogledala sem jo.
»Oprosti za včeraj.«
Prijela me je za roko. Tokrat je nisem umaknila.
Matej se je začasno preselil k bratu. Šele takrat je povedal, da je razmerje trajalo osem mesecev.
Osem mesecev. Vmes je bil moj rojstni dan. Mamina operacija. Večer, ko sem ga prosila, naj sede k meni, on pa je moral nujno pomagat Ireni, ker ji je zamakalo pod koritom.
Začela sem odpirati bančne izpiske. Večerje, dvig gotovine, plačilo apartmaja, za katerega je rekel, da je bil službeni seminar. Ni šlo za premoženje. Šlo je za mojih dvanajst evrov, ki sem jih prihranila z odloženo frizerko, medtem ko je on plačeval njuno sobo.
Irena je pozvonila čez dober teden. Ostala sem na pragu.
»Tudi jaz sem bila osamljena,« je rekla.
»Vem. Saj sem sedela s tabo, ko si bila.«
Povesila je glavo. Nisem kričala. Samo prosila sem jo, naj ne prihaja več.
Najhuje je bilo v trgovini. Dve znanki sta me ob hladilniku vprašali, ali je res. Ena je rekla, da se moški pri teh letih malo izgubijo in da zaradi tega vendar ne zavržeš vsega.
Doma sem potem jokala nad vrečko odtajanega graha. Res, zaradi graha. Ker nisem imela več moči niti za kosilo.
Naročila sem se pri odvetnici. Kredit še ni bil odplačan, hiša pa je bila najino največje skupno premoženje. Pojasnila mi je možnosti glede razveze in delitve. Prvič sem na papir napisala, koliko zaslužim in koliko bi potrebovala za najemnino.
Ko sem to povedala Mateju, je prebledel.
»Boš res vse spravila na sodišče?«
»Šla sem vprašat, kako bom živela. To ni kazen zate.«
Pristal je na partnersko svetovanje. Na prvem srečanju je spet govoril, kako sva se oddaljila. Poslušala sem ga do konca.
»Tudi jaz sem bila sama v tem zakonu,« sem rekla. »Ampak ti nisem zato osem mesecev lagala.«
Tokrat ni ugovarjal. Sklonil se je in dolgo gledal v svoje roke.
Zdaj so minili štirje meseci. Še vedno živi pri bratu. Enkrat tedensko greva na pogovor, včasih potem spijeva kavo. So dnevi, ko v njem prepoznam človeka, s katerim sem si želela ostareti. Potem zazvoni njegov telefon in mene stisne v želodcu.
Maja mi ne govori več, naj mu odpustim. Anže ga spet pokliče, a k njemu še ne hodi. Za nedeljska kosila se dogovarjamo posebej. Tudi otroka sta nekaj izgubila, čeprav sta že odrasla.
Papirje odvetnice imam v predalu pod kuhinjskimi krpami. Nisem jih zavrgla. Tudi prstana še nisem snela.
Ne vem še, ali si želim nazaj njega ali samo življenje, za katero sem mislila, da ga imam. Koliko časa si smem vzeti, preden bom tudi sama od sebe zahtevala odgovor?