Moževo sestro sva vzela k sebi, ker naj bi bila noseča. Ko sem odkrila resnico, me je najbolj zabolelo, kaj je pred mano skrival mož.

»Samo povej mi, ali je otrok sploh kdaj obstajal.«

Nika je sedela za najino kuhinjsko mizo in z nohtom trgala rob prtička. Prednjo sem položila telefon. Na zaslonu je bila ista ultrazvočna slika, ki nama jo je tri tedne prej pokazala kot svojo. Samo da je bila objavljena na spletnem forumu že pred šestimi leti.

»Tina, prosim, ne pred Matejem.«

Takrat sem že vedela. Matej je stal pri hladilniku, še vedno v delovni bundi. Ni je vprašal, čigava je slika. Gledal je mene.

»Daj ji najprej možnost, da razloži.«

Skoraj sem se zasmejala. Tri mesece sem ji dajala možnosti. Sobo, hrano, denar. Celo opravičevala sem se ji, kadar sem vprašala kaj takega, kar ji ni bilo všeč.

K nama je prišla nekega mokrega novembrskega večera. Imela je športno torbo, otečene oči in sedemintrideset evrov na računu. Rekla je, da jo je Rok pustil, ko mu je povedala za nosečnost, in da se je morala izseliti.

Matej jo je objel kar na hodniku.

»Saj imaš naju.«

Pogledal me je čez njeno ramo. Prikimala sem. Kaj pa naj bi naredila? Pustila nosečo žensko pred vrati?

Živela sva v dvosobnem stanovanju v Kranju. Odplačevala sva kredit, jaz sem delala v trgovini, Matej v vzdrževanju. Nisva bila revna, ampak pred vsakim večjim nakupom sva pogledala na račun.

Nika je dobila manjšo sobo. Iz nje sva odnesla likalno desko in škatle, ki jih nisem odprla skoraj dve leti. V eni so bile tri bombažne majčke, kupljene pred mojim spontanim splavom.

Nisem ji povedala, kaj je v škatli. Tisti večer se mi je zdelo grdo misliti nase.

Prvi tedni so bili čisto običajni. Kuhala sem malo več, na nakupovalni seznam dodajala jogurte, ki so ji dišali, in ji puščala mir, kadar je rekla, da ji je slabo.

Potem sem opazila, da ji je bilo slabo predvsem takrat, ko je bilo treba kaj narediti.

Če sem omenila delo za nekaj ur, se je prijela za trebuh.

»Ginekologinja je rekla, naj se ne obremenjujem.«

»Tudi zlaganje oblačil v trgovini ne pride v poštev?«

Žlica ji je obstala nad krožnikom.

»A moram res tvegati otroka zato, da vama ne bom v napoto?«

Matej me je pod mizo dregnil v koleno. Tisti mali gib me je utišal bolj kot prepir.

Nisem je hotela siliti v delo. Hotela sem samo vedeti, koliko časa bomo tako živeli in kdo bo kaj plačeval.

Njena pogodba za določen čas se je menda iztekla. Na zavod naj bi se še prijavila. Za urejanje pomoči na centru za socialno delo je vedno manjkal nek papir. Ko sem ji ponudila, da greva skupaj, je termin nenadoma prestavila.

Medtem so prihajali paketi. Krema za občutljivo kožo. Nosečniške pajkice. Čevlji, ker naj bi ji stare tiščalo.

Jaz sem svoje zimske škornje nesla popravit, ker za nove ni bilo denarja.

Nekega večera sem Mateju pokazala izpisek skupnega računa.

»Prejšnji mesec sva porabila skoraj tristo evrov več samo za hrano.«

Zavzdihnil je.

»Moja sestra je. Ne morem ji šteti vsakega grižljaja.«

»Saj ne štejem grižljajev. Računam, ali nama bo šlo skozi.«

Obrnil se je proti televiziji. Jaz sem ostala z odprto bančno aplikacijo in občutkom, da sem naredila nekaj sramotnega.

Ultrazvočno sliko nama je pokazala po nedeljskem kosilu. Telefon je držala pred prsmi in se smehljala.

»Vse je v redu.«

Prosila sem jo, naj mi sliko pošlje. Hotela sem jo pokazati mami, ki je že spraševala, ali Nika potrebuje kaj pletenega.

Poslala jo je šele zvečer. Slika je bila čudno obrezana, brez imena in datuma. Nekaj dni pozneje sem jo spet odprla. Ne vem več, kaj me je pripravilo do tega, da sem jo poiskala po spletu. Verjetno vse skupaj.

Našla sem jo v nekaj minutah.

Najprej mi je postalo vroče. Potem me je tako zeblo, da sem si sredi kuhinje oblekla jopico.

Tisti večer je Nika dolgo molčala. Nato je rekla:

»Nisem vedela, kako naj neham.«

Matej se je končno premaknil.

»Kaj to pomeni?«

»Da nisem noseča.«

Slišala sem hladilnik. Nekdo na hodniku je vlekel smetnjak proti dvigalu. Mene je pa motilo, da je na mizi še vedno stal njen krožnik od kosila. Take neumnosti si zapomniš.

Rok jo je res pustil. Iz stanovanja se je res morala izseliti. Nosečnost si je izmislila, ker je mislila, da je drugače ne bova sprejela.

»Potem sta bila pa oba tako vesela,« je rekla in pogledala mene. »Posebej ti.«

»Ne,« sem jo prekinila. »Tega mi ne boš naprtila.«

Začela je jokati. Matej ji je avtomatično podal robček, potem pa obstal z roko v zraku.

Vprašala sem jo še za denar za pregled. Meni je rekla, da ji je zasebni pregled plačal Matej, njemu pa, da sem ji jaz dala polovico.

Matej je povesil glavo.

»Koliko?« sem vprašala.

Ni odgovoril takoj.

V treh mesecih ji je s svojega računa nakazal tisoč šeststo evrov. Za domnevne preglede, dolg za telefon in obroke posojila, za katero jaz nisem vedela. Del denarja je vzel iz prihrankov za popravilo avtomobila.

»Zakaj mi nisi povedal?«

»Ker bi se skregala.«

To me je bolj zadelo kot številka. Vedel je, da se ne bi strinjala, zato me je preprosto izločil.

Nika je hotela ostati do konca meseca. Rekla sem, da ima tri dni, da se dogovori za drugje. Tokrat Matej ni ugovarjal.

Odšla je k njuni mami. Ta me je naslednje jutro poklicala in rekla, da se družine ne meče na cesto.

»Nisem je pustila na cesti. Pri vas je,« sem odgovorila. Glas se mi je tresel, ampak nisem odnehala.

Z Matejem nisva bila dobro samo zato, ker je bila soba spet prazna. Spala sem na robu postelje. Ko mu je zavibriral telefon, sem pogledala proti njemu. Sovražila sem se zaradi tega.

Pozneje je priznal, da mu je bilo lažje jeziti se name kot posumiti vanjo. Na moja vprašanja je začel odgovarjati brez vzdihovanja. Dogovorila sva se, da za pomoč sorodnikom potrebujeva soglasje obeh, in naročila sva se na partnersko svetovanje.

Nika je prejšnji mesec vrnila prvih petdeset evrov. Brez sporočila. Ne vem, ali je to začetek česa ali samo poskus, da jo pustimo pri miru.

Pogrešam moža, ob katerem mi ni bilo treba preverjati, ali poznam celo zgodbo. Samo ne vem še, ali mu lahko spet zaupam, ne da bi pri tem nehala zaupati sebi.