Ko je mož zaradi zastrupitve končal na urgenci, sem izvedela, s kom je večerjal — in kaj mi je prikrival leto in pol
»Kaj ste jedli za večerjo?« je vprašala zdravnica, medtem ko je Marko z obema rokama stiskal papirnato posodico.
»Nič posebnega. Sendvič v službi,« sem odgovorila namesto njega.
Pogledal je stran.
»Lignje,« je izdavil. »V gostilni.«
Ob treh zjutraj, v trenirki s posušenim madežem njegovega bruhanja na kolenu, sem prvič tisto noč začutila nekaj drugega kot strah.
»Kakšni gostilni? Rekel si, da imate inventuro.«
Zdravnica je za trenutek obstala s pisalom nad obrazcem. Potem ga je vprašala, ali je zbolel še kdo, ki je jedel z njim.
»Ne vem,« je rekel.
Takrat je v moji torbici zavibriral njegov telefon.
Dala sem ga tja, ko sem mu doma pomagala obleči jakno. Na zaslonu je pisalo Petra. Njegova sodelavka. Pod imenom pa: »Tudi jaz bruham. Prosim, povej, da Maja ne ve, da sva bila skupaj.«
Prebrala sem dvakrat. Potem sem zaslon obrnila proti njemu.
Marko je zaprl oči.
Najhuje je bilo, da ni vprašal, kaj gledam.
Doma sta spala najina otroka. Neža, šestnajst let, z odprtim učbenikom na postelji, in dvanajstletni Jaka, ki je pred spanjem preveril, ali bo oči prišel na sobotno tekmo. Jaz sem dve uri prej klečala ob možu na kopalniških ploščicah in mu brisala obraz z mokro brisačo.
Res sem se bala zanj. Njegove dlani so bile mrzle in komaj je stal.
Zdaj sem gledala vrečko infuzije in razmišljala, ali mu je Petra tisti večer sedela nasproti ali čisto blizu.
»Maja, zdaj ne moreva,« je zašepetal.
»Saj ne govoriva,« sem rekla. »Jaz sprašujem. Ti pa spet ne odgovoriš.«
Zadržali so ga zaradi hude izsušitve po verjetni zastrupitvi s hrano. Jaz sem šla ob šestih domov, pripravila zajtrk in otrokoma povedala, da je očetu slabo ter da bo ostal na opazovanju.
Ko je Jaka vprašal, ali bo umrl, sem ga tako močno objela, da se mi je izvlekel iz rok.
Potem sem v shrambi sedla na zaboj krompirja in prvič zajokala.
Poročena sva bila dvajset let. Živela sva v vrstni hiši na obrobju Celja, za katero sva imela še devet let kredita. Delala sem v računovodstvu manjšega podjetja. Marko je vodil izmeno v proizvodnji. Nisva imela veliko, ampak sva nekako spravila skozi obroke, položnice, Nežino ortodontijo in Jakove treninge.
Ko je zadnje leto prihajal pozno, sem mu puščala večerjo v pečici.
To me še danes zaboli. Tista pokrita posoda, da se mu ne bi izsušilo meso.
Domov sem ga prišla iskat naslednje popoldne. Med vožnjo je govoril o izvidih in bolniški. Pustila sem ga govoriti do prvega semaforja.
»Koliko časa?«
S prstom je drgnil rob odpustnice.
»Nekaj mesecev.«
»Koliko?«
»Leto in pol.«
Za menoj je nekdo potrobil. Zelena luč je že gorela.
Zapeljala sem na prvo parkirišče in ugasnila motor.
»Osemnajst mesecev si prihajal domov? K meni?«
»Ni bilo ves čas enako.«
»Aha. Potem pa povej, kateri meseci naj me manj bolijo.«
Ni rekel ničesar.
Prvo noč je spal na kavču. Drugo tudi. Jaz nisem spala skoraj nič. V glavi sem prestavljala datume. Službena izobraževanja. Petkova nadomeščanja. Vikend, ko sem šla z otrokoma k moji mami v Laško, on pa je ostal doma, ker naj bi popravljal ograjo.
Ograja še vedno ni bila popravljena.
Četrti večer mi je povedal, da sta bila takrat s Petro v apartmaju.
»Dovolj,« sem rekla.
Nato sem čez minuto vprašala, kdo ga je plačal. Hotela sem vedeti vse in ničesar. Čisto zmešana sem bila od tega, no.
Na skupnem računu sem našla več dvigov gotovine. Po sto, po dvesto evrov. Medtem sva se februarja skregala, ker sem Neži kupila nove zimske čevlje brez čakanja na razprodajo.
Tisti račun sem položila pred njega.
»Za to si mi rekel, da ne znam z denarjem.«
Segel je proti moji roki. Umaknila sem jo tako sunkovito, da sem prevrnila kozarec.
Otroka sta naju slišala.
Neža je prišla v kuhinjo, pogledala vodo na tleh in vprašala: »A imaš drugo?«
Marko je odprl usta, jaz pa sem rekla: »To morava midva urediti. Ni vajina krivda.«
»Nisem vprašala, čigava krivda je.«
Takrat sem dojela, kako malo lahko zaščitiš otroka, ki že mesece vidi več, kot si pripravljen priznati.
Naslednji dan sva jima skupaj povedala, da imava resne težave. Brez podrobnosti. Brez obljube, da bo vse v redu. Jaka je vprašal samo, kje bo živel njegov hrček, če se preselimo.
Marko je začel jokati. Jaz sem poiskala robčke, kot da moram še vedno jaz poskrbeti za vse.
Mama mi je po telefonu rekla, naj ne razbijem družine v prvi jezi.
»Dvajset let se ne vrže stran, Maja.«
»Saj jih nisem jaz,« sem rekla.
Potem sva bili obe tiho. Vedela sem, da jo skrbi zame. Vseeno me je njen stavek bolel skoraj kot očitek.
Marko je predlagal partnersko terapijo. Najprej sem se zasmejala. Grdo, kratko.
»Zdaj bi se pa pogovarjal?«
Rekel je, da je s Petro končal. Da lahko pogledam telefon. Da bo prosil za drugo izmeno.
»Nočem postati tvoja paznica,« sem mu rekla. »Hočem moža, ki ne potrebuje nadzora.«
Vseeno sem pristala na en obisk. En sam, sem poudarila.
Terapevtka naju je vprašala, kaj pričakujeva.
»Da rešiva zakon,« je takoj rekel Marko.
Jaz sem dolgo gledala svoje roke.
»Da ugotovim, ali sploh še hočem ostati.«
Prvič mi ni nihče rekel, naj pomislim na otroke. Terapevtka je samo prikimala.
Medtem sem šla tudi na pravni posvet. Izvedela sem dovolj, da sem nehala verjeti, da bi ob ločitvi nujno ostala brez vsega. Kredit, hiša, premoženje, ureditev skrbi za otroka — nič ni bilo preprosto, ampak tudi brezizhodno ne.
Ko sem Marku povedala, je pobledel.
»Torej si se že odločila.«
»Ne. Samo prvič preverjam, kakšne možnosti imam.«
Zdaj hodiva na pogovore vsak drugi teden. Še vedno spi v dnevni sobi. Včasih skupaj spijeva kavo in za nekaj minut sva skoraj midva. Potem mu zapiska telefon in mene stisne v želodcu.
Ne vem še, ali bom ostala. Vem pa, da obrok kredita in strah pred govoricami nista dovolj dobra razloga.
Ali je mogoče po takšni izdaji spet zaupati, ne da bi moral vsak dan izdati še sebe?