Ko me je sin porinil ob hladilnik, sem še vedno skrbela, ali je lačen. Potem sem prvič izbrala sebe.

»Daj kartico, sem rekel.«

Miha je stal med menoj in kuhinjskimi vrati. Na tleh je ležala razbita skodelica, tista z rožicami, ki mi jo je pokojni Jože prinesel iz zdravilišča. Ko sem se sklonila po črepinjo, me je sin zagrabil za nadlaket in porinil ob hladilnik.

»Nehaj se delati žrtev.«

S hrbtom sem zadela ob ročaj. Zabolelo me je, ampak najprej sem pogledala proti steni. Ali soseda sliši? To me je skrbelo. Ne roka. Sram.

Stara sem bila triinšestdeset let. Moj sin šestintrideset. In jaz sem v svojem stanovanju čakala, da mi dovoli mimo.

Še pet let prej bi prisegla, da kaj takega pri nas ni mogoče.

Živeli smo v bloku v Šiški. Jože je bil vzdrževalec, jaz prodajalka. Počasi sva odplačala kredit, zamenjala okna in si kupila nov hladilnik. Ni bilo razkošja, bilo je pa mirno.

Ko je Jože umrl zaradi srčnega zastoja, se mi je zdelo, da je nekdo ugasnil zvok v stanovanju. Miha je takrat še živel z ženo Majo. Na pogrebu me je držal pod roko in ponavljal:

»Zdaj bom pa jaz pazil nate.«

Teh besed sem se pozneje oklepala veliko dlje, kot bi se jih smela.

Nekaj mesecev po pogrebu je izgubil službo v skladišču. Rekel je, da ga je vodja nalašč spravljal ob živce. Potem je bilo vse več prepirov z Majo. Nekega petka je prišel z dvema športnima torbama.

»Samo za kak mesec, mami. Da zadihava.«

Postlala sem mu v nekdanji otroški sobi.

Prve tedne sva skupaj pila kavo. Včasih je odnesel smeti in me peljal na pokopališče. Ponoči sem ga slišala hoditi po sobi. Mislila sem, da žaluje, in verjetno tudi je. Če je do poldneva spal, sem hodila po prstih.

Potem je mesec postal pol leta.

Prošnje za delo so ostajale neposlane. Ena služba je bila preslabo plačana, druga predaleč, tretja ponižujoča. Jaz sem iz pokojnine plačevala položnice, hrano in njegov telefon.

»Saj bom vrnil, ko pridem k sebi.«

Najprej sem vzela iz prihrankov. Potem sem odpovedala naročeno menjavo zobne proteze. Nikomur nisem povedala, da ob koncu meseca računam, koliko mleka še lahko kupim.

Če sem omenila denar, je udaril z dlanjo po mizi.

»A zdaj mi boš še ti očitala? Očeta ni več, žena me je zavrgla, ti pa zaradi par evrov …«

Takoj sem popustila. Ob Jožetovem imenu vedno.

Maja me je nekoč poklicala in vprašala, kako živiva. V njenem glasu je bilo nekaj previdnega.

»Dobro,« sem odrezala. »Samo čas potrebuje.«

»Marija, če začne razbijati stvari …«

»Pri meni že ne bo.«

Prekinila sem. Še danes me stisne, ko pomislim na tisti pogovor. Lažje sem verjela, da je ona obupala nad njim, kot da jaz ne vem vsega.

Sčasoma sem začela poslušati zvoke iz njegove sobe. Po tem, kako je odprl vrata, sem vedela, ali naj ga vprašam, kaj bo jedel, ali naj bom tiho. Kosilo sem puščala na štedilniku. Prijateljic nisem več vabila, ker ga je njihov smeh motil.

Ko mi je sestra predlagala izlet z upokojenskim društvom, sem rekla, da me bolijo kolena. V resnici si nisem upala pustiti stanovanja praznega. Enkrat je že prodal Jožetov vrtalnik.

»Saj ga mrtvi ne rabi,« je rekel.

Tisti večer sem prvič zaklenila vrata spalnice.

Do izbruha v kuhinji je prišlo zaradi osemdesetih evrov. Ni hotel povedati, za kaj jih potrebuje. Jaz pa sem imela na računu malo več kot sto, do pokojnine je bilo še devet dni.

Ko me je izpustil, sem se zaprla v kopalnico. Roka se mi je tako tresla, da sem telefon dvakrat spustila na pralni stroj.

Poklicala sem policijo.

Za vrati je govoril, naj ne delam cirkusa. Potem je začel jokati.

»Mami, saj veš, da te imam rad.«

Sedela sem na robu kadi in gledala rdeče odtise njegovih prstov. Nisem odgovorila.

Policistoma sem skoraj rekla, da sem sama nerodno stopila. Stavek sem že imela na jeziku. Potem me je policistka vprašala, ali se bojim ostati z njim.

Prikimala sem.

Izrekli so mu prepoved približevanja. Ko je odhajal z nekaj oblačili, me ni pogledal.

»Zame nimaš več sina.«

Ko so se vrata zaprla, sem mu hotela slediti. V predsobi so ostali njegovi premajhni copati, ki jih je nosil že leta. Ob njih sem se sesedla in jokala, dokler me ni začela boleti glava.

Naslednje jutro sem poklicala Majo.

»Imela si prav,« sem rekla.

Dolgo je molčala.

»Nisem hotela imeti prav, Marija.«

Prišla je s kruhom in juho. Sedeli sva vsaka na svojem koncu kavča. Povedala mi je za razbit telefon, za luknjo v vratih in za večer, ko jo je prijel za vrat.

»Zakaj mi nisi povedala?«

Pogledala me je, jaz pa sem se spomnila svojega glasu po telefonu.

»Sem poskusila.«

Opravičila sem se. Brez pojasnjevanja, da sem vendar njegova mama. Tudi naslednjič, ko je prišla, med nama ni bilo povsem sproščeno. Zaupanje se ni vrnilo z eno skodelico kave.

Na centru za socialno delo so mi pomagali poiskati svetovanje in pravno pomoč. Stanovanje je bilo moja last že pred poroko, vendar sem hotela vse urediti po pravilih. Nisem hotela njegovih stvari vreči pred blok.

Prek odvetnice sem zahtevala, da se izseli. Sledila so sporočila z neznanih številk. En dan je prosil za denar, drugi dan mi očital, da sem ga pustila na cesti.

Na eno sem odgovorila: »Pomagam ti lahko poiskati strokovno pomoč. Denarja in stanovanja ti ne dam več.«

Potem sem odložila telefon in bruhala.

Sestra je rekla, da je otrok vendar otrok.

»Vem,« sem rekla. »Ampak jaz ponoči ne spim.«

Ni več vedela, kaj naj reče.

Po nekaj tednih je Miha prek odvetnice sporočil, da bo prevzel stvari. Ob dogovorjenem prevzemu nisem bila sama. Še vedno so veljali zaščitni ukrepi in držali smo se navodil.

»Zaradi tebe sem pristal pri kolegu na kavču,« mi je zabrusil.

Včasih bi mu že ponujala svežo posteljnino. Tokrat sem samo stisnila roke v naročju.

Z Majo se zdaj občasno dobiva na kavi. Ne govoriva vedno o njem. Zadnjič sva se skoraj celo uro pogovarjali o njenih novih sodelavkah in mojem paradižniku na balkonu. Šele doma sem opazila, da sem se smejala.

Miha mi je pred kratkim napisal, da dela prek agencije. Želim si, da bi bilo res. Odgovorila sem mu, da sem vesela, in ga nisem povabila domov.

Še vedno ga pogrešam. Predvsem zvečer, ko v trgovini zagledam njegove najljubše piškote in stegnem roko proti polici.

Ali sem slaba mama, ker sem jih danes pustila tam? Vem samo, da me ob obračanju ključa v lastnih vratih ni več strah.