Mož me je nosečo pustil ob nevarni cesti, da ne bi umazala njegovega novega avta. Domov sem se vrnila brez otroka in brez njega.
»Če boš bruhala, greš ven. Takoj.«
Rok mi je potegnil vrečko iz rok. Bila je papirnata, od kruha, edina, ki sem jo našla v torbici. Z drugo roko sem držala trebuh in skušala požirati slino.
»Samo ustavi nekje, kjer lahko stojim,« sem rekla. »Prosim. Vrti se mi.«
Zavil je proti robu ceste in sunkovito zavrl. Pred nama je bil ovinek, za mano kamnita brežina. Nobenega pločnika. Samo ozek pas peska in mokra cesta.
Bila sem v petindvajsetem tednu nosečnosti.
Še danes se najprej spomnim njegove roke na moji nadlakti. Ne udarca. Stiska. Tistega odločnega prijema, s katerim mi je pokazal, da pogovora ni več.
»Ven, Maja. Ne bom imel svinjarije po novem avtu.«
Tri mesece prej sem stala pred blokom v Škofji Loki in gledala, kako se pripelje domov. Črn avto, svetla notranjost, obročki na ključu, ki jih je vrtel okoli prsta kot fant, ki je naredil vozniški izpit.
»No?« je vprašal. »A zdaj pa nič ne rečeš?«
Rekla sem, da je lep. Potem sem vprašala, koliko stane.
Oseminštirideset tisoč evrov.
Mislila sem, da se šali. Živela sva v najemu. Pralni stroj je pri ožemanju tako tolkel, da sem ga držala z obema rokama. Za otroško posteljico sem se dogovarjala s sodelavko, ki je prodajala rabljeno.
»Saj je na obroke,« je rekel.
Kot da to pomeni zastonj.
Pozneje sem izvedela, da je za polog porabil tudi najine prihranke. Tistih šest tisoč, ki sva jih dajala na stran za čas po porodu in za morebitno selitev. Denar je bil na njegovem računu, ker je imel po njegovem ugodnejše pogoje. Jaz sem mu vsak mesec nakazovala svoj del.
»Nisem ga zapravil,« je vztrajal. »Avto je premoženje.«
Takrat sem prvič prespala pri mami.
Vrnil me je domov s šopkom tulipanov in obljubo, da bo vzel več sobotnega dela. Govoril je, da si želi samo nekaj svojega. Nekaj, zaradi česar ga ljudje ne bodo več gledali kot navadnega monterja.
»Jaz te nikoli nisem gledala tako,« sem mu rekla.
Ni odgovoril. Na telefonu je iskal prevleko za volan.
Potem se je vse začelo vrteti okoli avtomobila. Ob sobotah ga je pral, ob nedeljah sesal. Če sem vrata zaprla premočno, je zavzdihnil. Če sem prinesla vrečko iz trgovine, je najprej pogledal njeno dno.
Nekoč sem ga prosila, naj mi pomaga odnesti košaro perila v klet. Bolel me je križ.
»Samo še platišča končam.«
Nesla sem jo sama. Po stopnicah sem šla počasi, s košaro naslonjeno na bok. Ne vem, zakaj sem toliko stvari naredila sama, namesto da bi mu pustila nedokončane. Takrat se mi je zdelo lažje, kot da se spet spreva.
Tisto soboto sva šla na kosilo k njegovi mami blizu Kranja. Nisem hotela iti. Že zjutraj mi je bilo slabo, ponoči sem slabo spala. Rok je rekel, da njegova mama že kuha in da ne moreva vedno vsega prilagajati meni.
Med kosilom je pripovedoval o avtomobilu. Koliko porabi, kako tiho teče, kdo ga je pred službo prišel pogledat.
Njegova mama me je vprašala, ali imava že voziček.
»Gledam rabljene,« sem rekla.
Rok me je pod mizo dregnil v koleno.
Na poti domov je izbruhnil.
»A moraš pred mojo mamo delati, kot da nimava za otroka?«
»Nimava niti več prihrankov, Rok.«
»Spet avto. Vedno avto.«
Hotel je, da utihnem. Jaz pa tisti dan nisem mogla več. Povedala sem mu za opomin za elektriko, ki sem ga plačala iz zadnje plače. Za nosečniške hlače, ki mi jih je kupila mama. Za strah, ki me je stiskal vsakič, ko sem odprla bančno aplikacijo.
Potem mi je postalo slabo.
Ko je ustavil ob ovinku, sem mislila, da bom samo odprla vrata in zadihala. On je segel čezme, odpel moj pas in rekel, naj izstopim.
»Tukaj ne morem. Poglej, kje sva.«
»Nehaj komplicirati.«
Prijel me je za roko. Umaknila sem se mu in stopila na pesek, ker sem hotela stran od njegovega obraza, od tiste jeze. Vrata sem pustila odprta.
»Zapri jih!«
Zaprla sem jih. Avto je speljal nekaj metrov naprej.
Ne vem, ali je nameraval počakati. To me je pozneje spraševalo več ljudi, jaz pa tega res ne vem.
Vem samo, da je mimo pripeljal dostavnik. Umaknila sem se bliže brežini, pod čevljem mi je zdrsnil moker pesek. Ko sem lovila ravnotežje, sem stopila nazaj proti vozišču.
Zaslišala sem zaviranje. Potem udarec.
Naslednji jasen spomin je ženska z modro jakno, ki je klečala ob meni in ponavljala, naj se ne premikam. Nekje v bližini je Rok govoril: »Samo slabo ji je bilo. Samo ven je hotela.«
Hotela sem ga popraviti. Pa nisem mogla zajeti zraka.
V bolnišnici sem ves čas spraševala po otroku. Svojega zapestja, pritrjenega na opornico, skoraj nisem čutila. Gledala sem obraze ljudi ob postelji in čakala, da se bo kateri sprostil.
Zdravnica je sedla k meni. Povedala je, da se je posteljica zaradi poškodbe odluščila in da otroka niso mogli rešiti.
»Ne,« sem rekla. Potem še enkrat. Kot da prvič nisem bila dovolj jasna.
Rodila sem sina, ki ni zajokal. Z Rokom sva se prej pogovarjala o imenih, a se nisva odločila. Ko me je babica vprašala, sem rekla: »Vid.«
Držala sem ga zavitega v majhno odejo. Mama je sedela poleg mene in mi popravljala lase za uho. Rok je stal pri vratih.
Pozneje, ko sva ostala sama, je rekel: »Saj veš, da nisem hotel tega.«
Gledala sem njegov poročni prstan. Pod njim je imel rdečo kožo.
»Hotela sem, da me varno ustaviš.«
Začel je jokati. Prvič po nesreči. Jaz nisem imela moči, da bi ga tolažila.
Policistki sem povedala vse. Tudi za prijem, tudi za vrata. Rokova mama me je pozneje prosila, naj pazim, kaj govorim, ker je njen sin že dovolj kaznovan.
Prekinila sem klic.
Po odpustu sem šla k svoji mami. Rok mi je pošiljal fotografije pripravljene otroške sobe in pisal, naj ne zavržem vsega, kar sva imela. Na eno sporočilo sem odgovorila: »Prišla bom po svoje stvari. S tabo ne bom več živela.«
Ob ločitvi sva se prepirala še o denarju. Avto je obdržal. Jaz sem vzela oblačila, knjige in škatlo z Vidovo odejico.
Včasih se zalotim, da še vedno razmišljam, ali bi morala tisti dan ostati doma. Potem se spomnim, da sem ga prosila samo za varen prostor ob cesti.
Je res preveč pričakovati, da človek, s katerim čakaš otroka, v takem trenutku najprej pomisli nate?