Svojo sobo sem morala prepustiti bratovemu sinu. Zdaj komaj plačujem najemnino, doma pa pravijo, da sem se odselila po svoji volji.
»Samo omaro še izprazni. Petra je že naročila posteljo za Jako.«
Mama je stala med vrati moje sobe z zloženo posteljnino v naročju. Jaz sem sedela na tleh, ob odprti škatli, in držala fotografijo s svojega maturantskega plesa.
»Nisem še niti podpisala najemne pogodbe.«
Pogledala je proti hodniku, kot da jo skrbi, kdo naju posluša.
»Maja, ne začenjaj spet. Otrok potrebuje svoj prostor.«
»Jaz pa kaj?«
Ni odgovorila. Posteljnino je odložila na mojo posteljo. Novo, z majhnimi zelenimi traktorji.
Do tistega trenutka sem si še govorila, da me nihče zares ne podi od doma.
Stara sem dvaintrideset let. Delam v računovodstvu manjšega podjetja pri Kranju in po vseh odbitkih dobim približno tisoč dvesto evrov. Pri starših nisem živela zato, ker bi mi mama prala nogavice in nosila zajtrk v posteljo. Po razhodu sem se vrnila, da bi nekaj prihranila za manjše stanovanje.
Vsak mesec sem prispevala dvesto petdeset evrov, kupovala živila in mamo vozila na preglede. Po operaciji kolena sem ji pomagala pod tuš. Oče tega ni znal, tako je rekel.
Hiša je njuna. Tega nisem nikoli zanikala. Ampak sedem let poslušaš, da je to tudi tvoj dom, in začneš verjeti.
Rok se je s Petro in triletnim Jako priselil novembra. Lastnik njunega stanovanja ga je prodajal, nova najemnina drugje pa bi bila precej višja. Rok je imel še obrok za avto, Petra je delala skrajšani delovni čas.
»Do pomladi,« je rekel, ko je v predsobo prinesel prvo potovalko. »Da malo zadihamo.«
Objela sem ga. Res sem ga bila vesela.
Odstopila sem jim dve polici v kopalnici, iz kuhinjske omare umaknila svoje skodelice in kupila zaščito za vtičnice. Jaka je prvo jutro pritekel k meni v pižami in me prosil, naj mu preberem knjigo.
Ničesar od tega nisem naredila s figo v žepu.
Zasedli so Rokovo nekdanjo sobo, največjo v hiši. Sprva so vsi trije spali tam. Potem je Petra začela govoriti, da Jaka zaradi njunega obračanja slabo spi.
»Ti si sama,« mi je nekega večera rekla med zlaganjem posode. »Lažje se prilagodiš.«
Mislila sem, da govori o jutranji uporabi kopalnice.
Kmalu sem razumela.
Moja soba je bila poleg njihove. Oče je predlagal, da bi se začasno preselila v dnevno sobo, kjer bi mi raztegnili kavč.
»Saj si večino dneva v službi.«
»Tudi Rok je.«
Odložil je daljinec.
»Rok ima družino.«
Kot da jaz nisem bila del nje.
Na kavču sem zdržala devet noči. Mama je ob šestih prižgala televizijo, ker drugače ni mogla piti kave. Zvečer je oče gledal poročila. Svoja oblačila sem iskala po vrečah za naslanjačem, medtem ko je Jaka hodil spat v mojo sobo.
Ko sem rekla, da tako ne morem živeti, je Petra zavzdihnila.
»Nihče ni rekel, da moraš biti tukaj.«
Rok je sedel zraven. Z nohtom je praskal nalepko s steklenice in molčal.
Tisto njegovo molčanje me je bolelo bolj kot njene besede.
Naslednji dan sem začela iskati najem. Stanovanja so bila predraga, večina sob pa namenjena študentom. Za eno so zahtevali dokazilo o zaposlitvi, dve varščini in poroka.
Na koncu sem našla sobico v starejši hiši blizu mesta. Enajst kvadratnih metrov, skupna kuhinja s tremi najemniki, kopalnica brez okna. Štiristo dvajset evrov najemnine, stroški posebej.
Ko sem mami povedala ceno, je stisnila ustnice.
»To je pa veliko za eno sobo.«
Čakala sem, da bo rekla, naj ostanem. Da bodo našli drugačno rešitev.
»Boš morala malo bolj paziti pri denarju,« je dodala.
Varščino sem plačala iz prihrankov za stanovanje. Ob selitvi mi je pomagala sodelavka Nika. Rok ni mogel, ker so šli gledat otroško posteljo. Oče je stal pri avtu in nama razlagal, kako naj obrneva pisalno mizo, ni pa je prijel.
Mama mi je zavila kos potice v folijo.
»Pa pridi v nedeljo na kosilo. Ne bomo zdaj tujci.«
V novi sobi sem potico položila na radiator in prvič tisti dan zajokala. Tako, brez glasu, ker je nekdo za tanko steno govoril po telefonu.
Zdaj znam v trgovini sešteti nakup, še preden pridem do blagajne. Ogrevanje zmanjšam, kadar grem v službo, čeprav se potem ves večer ne ogrejem. Zobozdravnika sem prestavila za dva meseca.
Doma pa so kupili nov sušilni stroj, ker je pri otroku veliko perila.
Vem, kako to zveni. Kot da štejem njihove nakupe in sem nevoščljiva otroku. Jaki nisem ničesar zamerila. Ko mi pokaže svojo posteljo, se usedem nanjo in poslušam, kje spijo njegovi plišasti medvedi.
Potem opazim luknjico v steni, kjer je visela moja polica, in me stisne v grlu.
Prava nevihta je prišla šele marca.
Mama me je poklicala v petek po službi. Potrebovala je prevoz na pregled in vprašala, ali bi v soboto še malo počistila zgoraj.
»Petra je čisto izmučena.«
Sedela sem na robu svoje postelje z opominom za doplačilo elektrike v roki.
»Ne morem, mami.«
»Kako ne moreš? Saj nimaš nič.«
Nekaj časa sem samo poslušala njeno dihanje.
»Imam svoje življenje. In račune.«
»Mi smo te pa toliko let imeli doma.«
Takrat sem jo vprašala, koliko Rok prispeva za stroške.
Utihnila je.
»Zdaj varčujeta. Veš, da bi rada nekaj svojega.«
»Tudi jaz sem varčevala.«
»Ne primerjaj. Pri njiju je otrok.«
Naslednjo nedeljo sem vseeno prišla. Hotela sem povedati mirno, pred vsemi, da tako ne gre več.
Rok je prvi izgubil potrpljenje.
»Kaj bi zdaj rada? Da gremo mi ven?«
»Rada bi, da nehate govoriti, da sem šla prostovoljno.«
Petra je prekrižala roke.
»Nihče te ni vrgel ven.«
»Ne. Samo mojo sobo ste razdelili, preden sem našla drugo.«
Oče je rekel, naj ne delam prizora pred otrokom. Jaka je v kuhinji jedel jogurt.
Odšla sem, ne da bi pojedla kosilo.
Od takrat mamo še vedno peljem na pregled, kadar se lahko dogovorim v službi. Ob sobotah pa ne hodim čistit. Rok mi je napisal, da kaznujem napačne ljudi. Odgovor sem natipkala trikrat in ga vsakič izbrisala.
Še vedno jih pogrešam. To je najtežje priznati. Včasih kupim preveč jabolk, ker za trenutek pozabim, da jih doma ne bom stresla v skupno skledo.
Ne želim si njihove sobe nazaj. Želim si, da bi kdo priznal, koliko me je stal njihov mir.
Ali sem res sebična, ker nočem več biti tista, ki se umakne, samo zato, ker nima otroka?