Po smrti staršev in brata sem podedovala hišo in tri stanovanja. Sorodniki so hoteli svoj delež, jaz pa sem na koncu hotela samo mir.
»Daj tisto nazaj. To je bila mamina stvar.«
Sestrična Petra je obstala pri vhodnih vratih z mamino škatlo za šivanje pod pazduho. Za njo je njen mož nosil dve jedilniški stoli. Stala sem na pragu hiše svojih staršev in v roki še vedno držala vrečko iz pekarne.
»Saj hiša zdaj samo stoji,« je rekla. »Mislila sem, da ne boš komplicirala.«
Oče je bil mrtev deset mesecev. Mama šest. Brata Roka smo pokopali pred sedmimi tedni.
Jaz pa sem morala razlagati, zakaj nočem, da mi odnesejo stole.
Tistega jutra sem prišla prezračit hišo in zalit mamine rože. Petra je imela ključ, ki ji ga je mama nekoč dala za zalivanje med dopustom. Niti pomislila nisem, da ga moram zahtevati nazaj.
»Odložita,« sem rekla.
Njen mož je pogledal stran. Petra je škatlo postavila na tla tako sunkovito, da so se po hodniku razsuli gumbi.
Še danes se spomnim, kako sem klečala med njimi. En moder, dva bela, majhen rjav gumb z očetovega plašča. Petra je medtem razlagala, da sem od nekdaj občutljiva.
Starša sta imela hišo pri Šentjurju in manjši stanovanji v Celju ter Mariboru. Kupovala sta počasi, s posojili, odrekanjem in očetovim popoldanskim delom. Z Rokom sva po njuni smrti dedovala vsak polovico.
Potem je Rok umrl zaradi nenadne bolezni. Brez žene, brez otrok, brez oporoke. Njegovo stanovanje v Ljubljani in njegov delež po starših sta po sklepu o dedovanju pripadla meni.
Na papirju sem postala premožna ženska.
V resnici sem še vedno delala v računovodstvu, jedla kosilo iz plastične posode in ponoči poslušala Rokovo zadnje glasovno sporočilo. Spraševal me je, ali imam doma kaj limon.
Nisem ga mogla izbrisati.
Prvi družinski sestanek je sklicala teta Darinka. Prišla je z zvezkom.
»Da se lepo zmenimo, preden pride do zamer.«
Moj mož Tomaž je skuhal kavo. Jaz sem mislila, da se bomo pogovorili, kdo bi pomagal izprazniti stanovanja.
Darinka je odprla zvezek.
»Petra potrebuje večje stanovanje. Matej ima kredit. Midva z Jožetom pa tudi ne bova večno zmogla stopnic.«
Gledala sem jo in čakala, kdaj bo vprašala kaj mene.
»Ti imaš zdaj vse,« je dodala. »Pošteno je, da malo razdeliš.«
Tomaž je odložil skodelico.
»Izgubila je tri ljudi. Ni zadela na loteriji.«
Darinka je zaprla zvezek. Užaljena je bila ona.
Potem so se začeli klici. Vsak posebej, da ni bilo prič. Matej je hotel, naj prodam mariborsko stanovanje in mu posodim denar. Jože je poznal nekoga, ki bi v hiši uredil apartmaje. Petra je že povedala otrokoma, da se bodo morda preselili v Celje.
Ko sem rekla ne, sem postala sebična.
Ko nisem odgovorila, so poklicali Tomaža.
Ko tudi on ni odgovoril, so prišli pred blok.
Neko soboto sem v Rokovem stanovanju našla Matejevo potovalno torbo. Rezervni ključ je dobil od Darinke, ki ga je imela za nujne primere.
»Samo nekaj noči bom tukaj,« je rekel. »Doma se kregava.«
Stal je v Rokovih copatih.
To me je zlomilo bolj kot vse zahteve po denarju.
»Sezuj jih.«
»Daj, no …«
»Rekla sem, sezuj jih!«
Tako sem zavpila, da se je zdrznil. Potem sem se tresla še v avtu in nisem mogla spraviti ključa v ključavnico.
Zamenjala sem vse ključavnice. Odvetnica je poslala pisno zahtevo, naj brez dovoljenja ne vstopajo več. Za nekaj časa je pomagalo.
Potem sem izvedela, da Darinka govori, kako me je Tomaž obrnil proti družini in bo vse pobral on.
Tomaž, ki je očeta vozil na preglede. Ki je po mamini smrti čistil hladilnik, ker ga jaz nisem mogla odpreti.
Doma sem začela skrivati telefon pod blazino. V službi sem delala napake. Položnice za rezervne sklade, ogrevanje praznih stanovanj in zavarovanja sem zlagala na kup, ki ga nisem hotela pogledati.
Ljudje so govorili, kakšno srečo imam. Mene je stisnilo že ob zvoncu.
»Vse jim bom pustila,« sem nekega večera rekla Tomažu.
Odmaknil je krožnik.
»Ne govori tega samo zato, ker si izčrpana.«
»Saj nisem samo izčrpana. Jaz ne živim več.«
»Potem prodaj. Daj denar na račun. Ne nagradi jih za to, kar počnejo.«
Vedela sem, da ima prav. In vseeno nisem mogla več.
Odvetnica mi je jasno povedala, da se dediščini, ki sem jo že sprejela, ne morem preprosto odpovedati. Lahko pa premoženje prenesem z ustreznimi pogodbami. Opozorila me je na davke, stroške in posledice.
»To ni odločitev za slab dan,« je rekla.
Vzeli sva si tri mesece.
Vmes sem hodila na pogovore k psihologinji. S Tomažem sva se prepirala bolj kot kadarkoli prej. On je v nepremičninah videl varnost za najino starost. Jaz sem ob vsaki videla nekoga pri vratih, ki nekaj zahteva.
Ni bilo čisto razumno. Ampak tako je bilo.
Pred dokončno odločitvijo sem iz hiše odnesla fotografije, mamino škatlo za šivanje, očetov radio in Rokovo obrabljeno jopico. Tri večere sem sedela med škatlami v najinem najetem stanovanju.
Potem sem sorodnikom povedala, da sem pripravljena nepremičnine neodplačno prenesti nanje. Pogodbe je pripravila odvetnica. Prejemniki so morali sprejeti stroške, davčne obveznosti in nadaljnje vzdrževanje.
Takrat je bilo prvič nekaj tišine.
Matej je vprašal, zakaj bi Petra dobila vrednejše stanovanje. Darinka je menila, da hiša potrebuje preveč obnove. Jože je hotel vedeti, ali imam tudi kakšne prihranke.
Nihče ni vprašal, od česa bom živela jaz.
Podpisala sem šele, ko so se dogovorili in so bile vse obveznosti jasno zapisane. Tomaž ni prišel z mano. Zvečer pa me je čakal doma.
»Je konec?«
»S podpisi ja.«
Prikimal je. Dolgo nisva rekla ničesar.
Ni sledilo veliko družinsko spravo. Petra mi je poslala fotografijo prenovljene kuhinje. Darinka me pokliče za rojstni dan. Matej se je razjezil zaradi stroškov stanovanja, čeprav jih je poznal pred podpisom.
Tudi mir ni prišel takoj. Včasih se zbudim in računam, čemu sem se odrekla. Še vedno živiva v najemu in Tomaž ob podražitvi najemnine včasih predolgo molči.
Toda telefona ne skrivam več. Ob nedeljah greva na sprehod, ne pregledovat praznih stanovanj. Mamine gumbe sem spravila v kozarec na polici.
Ne vem, ali sem si kupila mir ali sem samo predrago plačala to, da nisem znala prej postaviti meje.
Bi morala vztrajati, tudi če me je vsak dan tega boja po malem zmanjševal?