Z otrokoma sem ponoči pobegnila pred možem. Mama mi je rekla, naj se vrnem, da sosedje ne bodo govorili.

»Mami, ne prižigaj luči. Oči nas bo našel.«

Neža me je vlekla za rokav, medtem ko sem pred maminimi vrati iskala zvonec. Jureta sem držala v naročju. Imel je samo eno nogavico, jaz pa čez pižamo bundo, ki je nisem mogla zapeti. Roka se mi je tako tresla, da sem pozvonila trikrat.

Mama je odprla in najprej pogledala po stopnišču.

»Kaj pa tako razbijate? Vse boš zbudila.«

Šele potem je opazila mojo ustnico.

»Tomaž me je udaril,« sem rekla. »Pred otrokoma.«

Stopila je vstran, da smo lahko vstopili, potem pa zelo počasi zaklenila vrata.

Tisto noč se ni začelo z udarcem. Začelo se je s položnico za elektriko.

Vprašala sem ga, kam je šel denar, ki sva ga pustila zanjo. Delala sem v kuhinji doma za starejše in do plače je bilo še devet dni. Na računu sem imela triinštirideset evrov.

»Spet me nadzoruješ,« je rekel.

Potem je pograbil moj telefon. Ko sem segla ponj, me je odrinil v rob pulta. Neža je pritekla iz sobe, on pa je z dlanjo udaril po vratih tik ob njeni glavi.

»Spravi jo stran, preden znorim!«

Ne vem, kaj se je takrat premaknilo v meni. Prej sem vedno iskala besede, s katerimi bi ga pomirila. Tisto noč sem gledala samo Nežin obraz.

Ko je odšel na balkon kadit, sem obula otroka, pograbila ključe od avta in šla. Juretov drugi čevelj sem našla v žepu bunde šele naslednje jutro.

Pri mami sem sedela za kuhinjsko mizo. Tisto isto, za katero mi je nekoč šivala pustni kostum. Mislila sem, da bom tam lahko končno zadihala.

Poklicala je mojo sestro Petro.

»Pridi, Maja je tukaj. Spet imata s Tomažem težave.«

Spet imata težave. Kot da sva se skregala, kdo bo odnesel smeti.

Otroka sta zaspala na kavču. Neža je držala Jureta za roko tudi v spanju. Mama jima je prinesla odejo, meni pa mokro kuhinjsko krpo za ustnico.

Petra je prišla v trenirki, razdražena in zaspana.

»A je pil?« je vprašala.

»Je pomembno?«

»Samo vprašam, no.«

Povedala sem jima za pult. Za vrata. Za to, kako se je Neža polulala, ko je zakričal nanjo.

Mama je stiskala rob prta.

»Do jutra ostanite. Potem se pa vrni domov in se mirno pogovorita.«

Gledala sem jo, ker sem bila prepričana, da je nisem prav slišala.

»Ne bom ju peljala nazaj.«

»Maja, zakon ni samo lepo. Tudi jaz sem marsikaj požrla.«

Petra je sedla nasproti mene.

»Če boš zdaj šla, bodo vsi vedeli. Otroka hodita tukaj v šolo in vrtec. Veš, kako ljudje govorijo.«

»Naj govorijo.«

»Lahko je to reči. Mama mora pa vsak dan med te ljudi.«

Takrat sem krpo položila na mizo. Na beli tkanini je ostal rožnat madež. Nobena ga ni pogledala.

Tomaž je začel klicati ob pol treh. Najprej mene. Nato mamo.

Slišala sem njegov glas skozi njen telefon. Bil je tih, skoraj užaljen.

»Skrbi ga za vas,« je rekla mama, ko je prekinila.

»Pred eno uro se mu je hči skrivala pod mizo.«

»Pravi, da pretiravaš.«

Vstala sem prehitro in stol je zaškripal. Obe sta pogledali proti dnevni sobi.

»Tiše,« je zašepetala mama.

To me je skoraj bolj zabolelo kot vse prej. Za vsak zvok v bloku jo je skrbelo. Mene pa je pošiljala nazaj.

Nisem bila pogumna ves čas. Do jutra sem dvakrat odprla njegova sporočila in enkrat že napisala, da pridem po službi. Potem sem pogledala Nežo. Zbudila se je in takoj vprašala, ali mora domov.

Izbrisala sem odgovor.

Ko sem mami povedala, da bom poiskala pomoč, je rekla:

»Samo policije ne vlači zraven. Tega potem ne moreš vzeti nazaj.«

Poklicala sem policijo.

V predsobi, med maminimi zimskimi plašči, sem komaj povedala svoj naslov. Policist me je vprašal, ali smo trenutno na varnem. Pogledala sem zaprta kuhinjska vrata.

»Za zdaj,« sem rekla.

Pozneje sem podala prijavo in šla na pregled. Ko sem zdravnici začela razlagati, da Tomaž sicer ni vedno tak, me ni prekinila. Samo počakala je. Potem sem prvič povedala tudi za prejšnje odrivanje, razbit telefon in večere, ko sem z otrokoma čakala, da zaspi.

Prek centra za socialno delo sem dobila stik s svetovalko za varno nastanitev.

Mama je ob besedah varna hiša zmajala z glavo.

»Saj nisi brez doma.«

Nisem ji znala odgovoriti. Dom sem imela. Samo otrok nisem mogla varno odpeljati vanj.

Petra mi je ponudila sto evrov.

»Za nekaj dni, dokler se ne umiri.«

Denar sem vzela. Ja, vzela sem ga. Potrebovala sem gorivo, plenice in spodnje perilo. Zavrniti pomoč, ker je prišla z napačnimi besedami, si nisem mogla privoščiti.

Ko smo odhajali, me mama ni objela.

»Ne pričakuj, da bom lagala ljudem,« je rekla.

»Saj ti ni treba,« sem odgovorila. »Povej jim po resnici.«

V varni hiši je Jure prvi večer prevrnil lonček čaja.

Oba z Nežo sta obmirovala.

Tudi jaz sem obstala, že pripravljena opravičevati, brisati, obljubljati, da bosta bolj pazila.

Svetovalka je prinesla krpo.

»Nič hudega. Se zgodi.«

Neža jo je gledala, dokler ni odšla. Potem je čisto potiho vprašala:

»A tukaj nihče ne kriči zaradi tega?«

Ponoči sem v kopalnici jokala z brisačo pred usti.

Naslednji tedni niso bili olajšanje, kakršnega sem si predstavljala. Bili so obrazci, dogovori glede šole in vrtca, služba, vožnje in preverjanje stanja na računu. Tomaž je izmenično prosil in grozil. En dan je obljubljal pomoč, naslednji dan pisal, da sem mu ukradla otroka.

Njegova sporočila sem shranjevala. Na sestankih sem imela list, ker sem od strahu pozabljala vprašanja.

Mama je klicala manj. Petra mi je neko nedeljo napisala, da mama zaradi mene slabo spi.

Odgovor sem sestavljala skoraj pol ure.

»Tudi Neža je. Zdaj počasi spi bolje.«

Nisem dodala ničesar.

Štiri mesece pozneje smo se preselili v majhno najemniško stanovanje. Postopek glede otrok še traja. Nimam urejenega življenja, imam pa ključ, ki ga Tomaž nima.

Mama je prejšnji teden vprašala, ali lahko pride na obisk. Rekla sem, da lahko, če otrokoma ne bo govorila, naj prosita očeta, da nas vzame nazaj. Dolgo je molčala. Potem je vprašala, ali potrebujemo krompir.

Ne vem še, kaj bo z nama.

Vem pa, da sem predolgo pazila, da se iz našega stanovanja ni nič slišalo. Koliko bi morala še prenesti, da moj odhod za druge ne bi bil sramota?