Ko je tašča pred vsemi rekla, da moja hči potrebuje boljšo mamo, sem po dvanajstih letih odložila krožnik

»Če bi imela doma malo več reda, se tudi otrok ne bi tako obnašal,« je rekla Marija in moji sedemletni Neži iz rok vzela kozarec.

Po prtu se je razlezel malinovec. Neža je otrpnila. Jaz sem stala ob mizi s krožnikom pečenega krompirja, Matej pa je z vilicami počasi razkosaval meso, kot da ni ničesar slišal.

»Oprosti, babi,« je zašepetala Neža.

»Saj nisi ti kriva. Otroka je treba naučiti.«

Takrat sem odložila krožnik. Malo pretrdo. Omaka je pljusknila čez rob.

»Dovolj.«

Marija me je pogledala, kot da sem pri njeni nedeljski mizi zaklela.

Bili smo pri njegovih starših na Dolenjskem. Praznovali smo tastov rojstni dan. Na štedilniku je ostala juha, v kuhinji je dišalo po potici, skozi odprto okno pa smo slišali sosedovo kosilnico. Čisto običajna nedelja. Ena tistih, pred katerimi me je že v soboto začel boleti trebuh.

Z Matejem sva bila poročena dvanajst let. Njegova mama me ni nikoli naravnost označila za nesposobno. Za to je imela druge načine.

»Jaz sem pri dveh otrocih vsak dan skuhala.«

»A srajc se pri vas nič več ne lika?«

»Matej je bil doma vajen drugače.«

Vedno dovolj mirno, da sem bila jaz videti občutljiva, če me je zabolelo.

Delala sem v domu starejših, tudi popoldne in ob koncih tedna. Matej je bil monter. Imela sva kredit za majhno stanovanje v Novem mestu in avto, pri katerem se je vsako popravilo poznalo še naslednji mesec.

Včasih smo večerjali jajca. Perilo sem zlagala s kavča, medtem ko je Neža vadila branje. Kopalnice nisem pomivala vsak drugi dan.

Pri nas pač ni bilo tako kot pri Mariji.

Ko se je Neža rodila, nama je dala dva tisoč evrov za otroško sobo. Bila sem hvaležna. Pozneje sem ugotovila, da ima ta pomoč dolg rok trajanja.

Kadarkoli sem ugovarjala, je vzdihnila: »Ko je bilo treba pomagati, sva bila pa dobra.«

Matej je takrat običajno rekel: »Pusti jo. Saj veš, kakšna je.«

In sem jo pustila. Leta.

Pri nedeljskih kosilih sem pospravljala krožnike, preden so vsi pojedli. Nosila sem pecivo, ki sem ga pekla po večerni izmeni. Pred obiskom sem Neži zamenjala majico, če je imela komaj opazen madež.

Enkrat sem jo v avtu nadrla zaradi blatnih čevljev. Potem sem se ji na parkirišču opravičevala in jokala. Nisem bila jezna nanjo. Bala sem se njegove mame.

To me je bilo najbolj sram.

Tisto nedeljo je bila Neža utrujena. Prejšnji večer je imela vročino, zjutraj pa je bila videti zdrava. Jaz bi ostala doma, a je Matej rekel, da bo njegov oče razočaran.

Ko je polila malinovec, se je poskušala umakniti od mize. Marija jo je prijela za zapestje.

»Najprej boš pobrisala. Pri meni se ne beži pred delom.«

»Spusti jo,« sem rekla.

»Saj jo samo vzgajam, če je že vidva ne.«

Neži sem odmaknila stol.

»Pojdi po jopico. Na obešalniku je.«

Počakala sem, da je odšla na hodnik. Nisem hotela, da posluša še več.

»Ne boš je sramotila zaradi politega soka. In ne boš več pred njo govorila, da sem slaba mama.«

Marija se je naslonila nazaj.

»Tega nisem rekla. Če se sama tako počutiš …«

»Ne obračaj mojih besed.«

Roke so se mi tako tresle, da sem jih skrila pod mizo.

Matej je končno dvignil glavo.

»Maja, daj, danes ima oče rojstni dan.«

Obrnila sem se k njemu.

»Vem. Zato sem tudi prišla. Čeprav sem spala štiri ure. Zakaj pa nje ne prosiš, naj zaradi očetovega rojstnega dne neha?«

Tast Jože je odložil pribor. Matejeva sestra Petra je gledala v prt.

»Ker mama ni nič slabega mislila,« je zamrmral Matej.

V prsih me je stisnilo. Točno tega odgovora sem se bala.

»Potem pa pojdi ti po Nežo in ji razloži, zakaj babi govori, da je doma ničesar ne naučiva.«

Ni se premaknil.

Marija je začela pobirati krožnike, čeprav nihče ni končal.

»Dandanes človek ne sme nič več reči. Jaz sem svojo taščo spoštovala.«

Jože jo je pogledal.

»Domov si prihajala objokana, Marija.«

Obstala je s krožnikom v roki.

»To ni isto.«

»Ne,« je rekel. »Ampak tudi takrat ni bilo prav.«

Nisem pričakovala, da bo kaj rekel. Običajno je vključil televizijo ali šel pogledat na vrt.

Petra je potegnila prtiček k sebi.

»Mami, tudi meni govoriš, da imam zanemarjeno stanovanje, če so igrače na tleh.«

»A ste se zdaj vsi spravili name?«

Mariji se je zlomil glas. Za trenutek sem hotela vstati in ji pomagati s krožniki. Kar tako, iz navade.

Ostala sem na stolu.

»Nismo proti tebi. Ampak jaz ne morem več prihajati sem in paziti na vsako besedo, vsak madež. Neža tudi ne.«

Matej je pogledal proti hodniku. Hči je tam stala z napol oblečeno jopico.

»Bomo zdaj šli?« je vprašala.

»Ja,« sem rekla in vstala.

Matej je šel za nama. Pri avtu me je prosil za ključe, potem pa obstal ob vratih.

»Res nisem vedel, da te tako prizadene.«

»Vedél si. Samo vsakič si čakal, da me mine.«

Ni ugovarjal. Tokrat ne.

Naslednji dan me je Marija poklicala med službo. Nisem se oglasila. Zvečer je poklicala Mateja. Slišala sem ga iz kuhinje.

»Mami, ne. Maja se ti ne bo opravičila, ker je rekla, da nehaj.«

Potem je dolgo poslušal.

»Tudi jaz bi moral kaj reči. Že prej.«

Nisem mu zato takoj vsega odpustila. Še več večerov sva se pogovarjala in dvakrat skregala. Težko je bilo poslušati, da se je bal materine užaljenosti, medtem ko sem jaz leta požirala svojo.

K njegovim nismo šli šest tednov. Za Jožetovo pomoč na vrtu je šel Matej sam. Prvič se zaradi tega nisem opravičevala.

Ko smo se nazadnje vrnili, je Marija na mizo položila sok in pogledala Nežo.

»Zadnjič sem bila prestroga. Za tisti kozarec.«

Ni omenila mene. Zabolelo je, ampak je nisem silila naprej.

Pozneje je že odprla usta ob Nežini umazani jopici, potem pa vprašala, ali jo zebe. Matej me je pod mizo prijel za roko.

Ne vem, ali bomo kdaj sproščena družina. Za zdaj mi veliko pomeni že to, da hči pri kosilu spet upa prositi za sok.

Še vedno pa se sprašujem: zakaj sem morala zagroziti z odhodom, da je moj mir postal enako pomemben kot taščin?