Ko se je mož po razpadli aferi vrnil domov, sem mu prvič rekla ne

»Ne delaj scene. Nika je v sosednji sobi.«

Matej je stegnil roko proti telefonu, ki sem ga držala nad košem opranega perila. Na zaslonu je še vedno svetilo sporočilo: »Pogrešam tvoje roke. Kdaj ji boš povedal?«

Telefon sem našla med rjuhami. Očitno mu je zdrsnil iz žepa, ko je zjutraj pobiral oblačila s postelje.

»Koliko časa?« sem vprašala.

Pogledal je proti hodniku.

»Lahko se pogovoriva zvečer?«

»Koliko časa, Matej?«

Usedel se je na rob kadi. Takrat sem vedela, da ne gre za eno pijano noč.

»Dobro leto.«

Iz Nikine sobe se je zaslišalo tiho prepevanje. Vadila je pesmico za šolski nastop. Jaz pa sem stala pred pralnim strojem in poskušala razumeti, koliko večerov je bilo v enem letu.

Pozneje sem izvedela, da je bilo štirinajst mesecev. Ženski je bilo ime Maja. Poznala sem jo z njegovega službenega piknika. Ponudila sem ji domače pecivo, ona pa me je vprašala, kako gre Niki v šoli.

To me je bolelo na čisto poseben način.

Matej je najprej govoril, da ni nič resnega. Potem, da se je zaljubil. Nazadnje, da doma že dolgo ni dobival tega, kar potrebuje.

»Ti si ves čas utrujena.«

Bila sem. Delala sem v trgovini za skrajšani čas, ker je moral nekdo po Niko v podaljšano bivanje. Popoldne sem kuhala, preverjala naloge in skrbela za njegovo mamo po operaciji kolka.

»In kdaj si me nazadnje vprašal, zakaj sem utrujena?«

Z roko si je šel čez obraz.

»Zdaj bova pa očitno štela, kdo je več naredil.«

Tisto noč sem spala ob Niki. Pravzaprav nisem spala. Poslušala sem njeno dihanje in pod odejo računala, koliko imam na računu.

Šeststo triinosemdeset evrov.

Dopoldne sem si vzela prost dan in poklicala odvetnico. Ko me je vprašala, kaj želim, sem dolgo molčala.

»Ločitev,« sem nazadnje rekla. Beseda se mi je zataknila v grlu.

Nisem bila pogumna. Tresla sem se tako močno, da sem kavo polila po kuhinjski mizi.

Matej je mislil, da me bo minilo. Ko sem mu povedala za posvet, je prvič povzdignil glas.

»Zaradi tega boš podrla vse, kar sva ustvarila?«

»Jaz?«

»Veš, kaj mislim.«

Ne, nisem več vedela. Še pred dvema dnevoma sem mislila, da vem, s kom živim.

Najin stanovanjski kredit ni izginil zato, ker je on spal drugje. Odvetnica mi je razložila vprašanja glede skupnega premoženja, sodišča in dogovora o Niki. Na centru za socialno delo sem gledala škatlo robčkov na mizi in se trudila govoriti mirno.

Doma so bili vsi precej manj mirni.

»Moški včasih naredijo neumnost,« je rekla moja mama. »Otrok pa potrebuje očeta.«

»Saj ji ga ne jemljem.«

»Veš, kaj bodo ljudje rekli.«

Tisti stavek me je zabolel skoraj toliko kot sporočilo.

Njegova mama Breda me je poklicala trikrat v enem večeru. Četrtič sem se oglasila.

»Malo pomisli tudi, kakšna si bila zadnje čase do njega.«

Odložila sem. Potem sem pol ure sedela na tleh ob hladilniku in jokala, ker sem se počutila nevljudno. Si predstavljate? On me je varal, jaz pa sem imela slabo vest zaradi prekinjenega klica.

Z Niko sva se začasno preselili v majhno najemniško stanovanje na robu Celja. Sestra Andreja mi je posodila za varščino. Raztegljiv kavč je škripal, kuhinjska omarica se ni dobro zapirala, iz kopalnice pa je ves čas malo dišalo po vlagi.

Nika je prvo noč vprašala:

»A je ati sam doma, ker sem bila jaz poredna?«

Pokleknila sem pred njo.

»Ne. Čisto nič nisi naredila narobe. To je med nama z atijem.«

»A ga ti ne maraš več?«

Nisem ji znala razložiti, da lahko nekoga še vedno pogrešaš, pa ob njem ne moreš več živeti.

»Zdaj morava živeti narazen,« sem rekla in jo objela.

Naslednji tedni niso bili nobena lepa zgodba o novi svobodi. Bili so položnice, neprespane noči in kruh iz zamrzovalnika. Enkrat sem v trgovini vrnila pralni prašek na polico, ker sem pozabila na strošek šolskega izleta.

Znanka me je pred šolo vprašala, ali res ni bilo mogoče malo potrpeti.

»Zaradi Nike, mislim.«

Nisem odgovorila. Doma sem potem v glavi odigrala pet boljših odgovorov.

Najhuje je bilo, da sem tudi sama dvomila. Ko je Nika jokala za očetom, sem ponoči odpirala njegov pogovor in gledala stare fotografije. Skoraj sem mu pisala. Večkrat.

Potem sem nekega večera zaslišala Niko, kako je med igro rekla plišastemu zajčku: »Tiho bodi, da ne bo spet kreganja.«

Telefon sem odložila.

Začela sem pošiljati prošnje za službo. Pred Nikinim rojstvom sem delala v administraciji, a sem bila prepričana, da po toliko letih ne znam več dovolj. Andreja je sedela ob meni in popravljala moj življenjepis.

»Nehaj pisati, da samo pomagaš pri naročilih. To delaš vsak dan.«

Vpisala sem se na večerni tečaj preglednic. Učila sem se za kuhinjsko mizo, medtem ko je Nika barvala. Za razgovor v manjšem proizvodnem podjetju sem si od sestre izposodila suknjič.

Dobili so me za obračun naročil in podporo računovodstvu. Plača ni bila sanjska, bila pa je precej boljša. Dogovorili smo se za zgodnji začetek dela, mama pa je dvakrat tedensko prevzela Niko.

Pomagati je začela, še preden se je znala opravičiti.

Ko je prišla prva polna plača, sem poravnala položnice in Andreji vrnila del posojila. Na računu je še nekaj ostalo. Dolgo sem gledala tisto številko.

Sedem mesecev po odhodu je Matej prišel po Niko brez običajnega hitenja. Ko je odšla po nahrbtnik, je obstal med vrati.

»Z Majo nisva več skupaj.«

Prijela sem za rob vrat.

»Žal mi je,« sem rekla. Iz navade, očitno.

Odkimal je.

»Ne razumeš. Pogrešam vaju. Vse sem zafrknil. Lahko bi poskusila s svetovanjem. Zdaj bi res naredil drugače.«

To sem si nekoč tako želela slišati, da me je za trenutek stisnilo v prsih.

»Si ji ti končal?«

Pogledal je v tla.

»Ni več pomembno.«

Meni je bilo. Spet sem imela občutek, da moram iz njega vleči resnico.

»Ne bom poskusila znova, Matej.«

»Zaradi ene napake?«

»Štirinajst mesecev ni bila ena napaka.«

Iz sobe je prišla Nika. Nasmehnila sem se ji in preverila, ali ima jopico. Ko sta odšla, sem zaklenila vrata in zajokala.

Zvečer sva z Niko pekli palačinke. Eno sem zažgala, drugo strgala. Smejali sva se, potem pa je med pomivanjem mimogrede rekla, da rada živi tukaj.

Ničesar nisem odgovorila. Samo poljubila sem jo na lase.

Še vedno me kdaj zaboli, ko pomislim na našo staro kuhinjo. Ampak ali je narobe, da imam mir v tej majhni raje kot še eno obljubo v tisti veliki?