Za 50. rojstni dan sem si plačala dva dneva v Bohinju. Tašča je vprašala, kdo bo potem postregel goste.

»Ti kar pojdi. Samo potem ne pričakuj, da bomo vsi ploskali,« je rekla tašča in položila na mizo seznam šestnajstih imen.

Pred mano je ležala potrditev rezervacije za dve noči v Bohinju. Andrej je stal pri hladilniku. Nika je na stopnicah obstala s košaro perila.

»Ampak kdo bo spekel meso?« je vprašala Ivanka.

Pogledala sem jo. Čez štiri dni bom stara petdeset let, ona pa me je gledala, kot da sem pravkar odpovedala prihod v službo.

»Ne vem,« sem rekla. »Jaz ne bom.«

Še sama sem se ustrašila, kako mirno je zvenelo.

Živeli smo v hiši na obrobju Kranja. Midva zgoraj, tašča spodaj, med nami stopnišče, po katerem so leta potovali lonci, pripombe in skoraj nobena zaprta vrata.

Ko sta bila otroka majhna, je Ivanka veliko pomagala. Tega ji nikoli nisem odrekala. Pobirala ju je v vrtcu, ko sem delala popoldne v trgovini, in kuhala, kadar sta bila bolna.

Pozneje je pomoč postala dolg, ki ga očitno nisem mogla nikoli odplačati.

Za vsako praznovanje sem kupovala jaz. Tri dni prej sem začela čistiti, dva dni prej pekla. Na dan praznovanja sem od jutra poslušala, ali bo dovolj kruha in zakaj še ni ohlajeno vino.

Ko so gostje odšli, je Andrej rekel: »Lepo smo izpeljali.«

Jaz sem drgnila pekač.

Tisto zimo se je pokvaril pralni stroj. Potem je Luka potreboval nove pnevmatike, ker je dobil prvo službo in se vozil v izmenah. Prispevala sem tristo evrov, čeprav sem si nameravala kupiti očala.

Ni me nihče prisilil. To je bil del težave. Ponudila sem, še preden bi me kdo prosil, potem pa ponoči v tišini računala, koliko mi ostane.

Marca sem na blagajni gledala gospo, ki je kupovala sveče s številko petdeset.

»Za sestro,« je rekla. »Peljem jo na morje. Dovolj je že kuhala za vse nas.«

Med vožnjo domov sem jokala. Zaradi neznane ženske, ki ji ne bo treba pomivati po svojem rojstnem dnevu. Malo trapasto, ampak tako je bilo.

Rezervirala sem majhno sobo blizu Ribčevega Laza. Brez razkošja, z zajtrkom in pogledom na parkirišče. Plačala sem iz denarja, ki sem ga prihranila z dodatnimi sobotami.

Hotela sem dva dni, ko me nihče ne bi vprašal, kje so čiste nogavice.

Andrej je najprej mislil, da se šalim.

»Sama? Kaj boš pa počela?«

»Ne vem še.«

To se mu je zdelo skoraj huje od samega odhoda.

Potem je prišla Ivanka s seznamom. Povabila je že moževo sestro, oba bratranca in soseda, ki sta nas vedno vabila na koline.

»Za okroglo obletnico se spodobi,« je rekla.

»Potem bi se spodobilo tudi mene vprašati.«

Andrej je zaprl hladilnik.

»Marjeta, saj ni treba zaradi tega narediti prepira.«

»Nisem ga naredila. Povedala sem, da me ne bo.«

»Ljudje so si vzeli čas,« je rekla tašča.

Takrat sem porinila potrditev rezervacije nazaj v torbico, ker so se mi tresle roke.

»Tudi jaz sem si ga. Prvič po dolgem času.«

Ivanka je odšla spodaj. Vrata so zaloputnila tako močno, da se je streslo steklo v kuhinjski omarici.

Zvečer je Andrej sedel k meni na rob postelje.

»Mama pravi, da jo sramotiš.«

Zlagala sem majice v potovalno torbo.

»Pred kom?«

»Saj veš, kako ljudje govorijo.«

»Naj reče, da sem šla za rojstni dan v Bohinj.«

Nekaj časa je molčal.

»Lahko bi šli vsi skupaj.«

»In bi jaz poiskala sobo, spakirala prigrizke in preverila, ali je ugasnjena peč.«

»Ni pošteno, da tako govoriš.«

Usedla sem se poleg njega.

»Tudi meni ni bilo pošteno, ko sem lani z vročino pekla za tvoj rojstni dan, pa si me vprašal, ali bo še potica.«

Pogledal je v tla. Jaz sem čakala. Opravičila ni bilo, samo utrujen izdih.

Naslednji dan me je poklical Luka.

»Mami, a mora biti ravno ta vikend? Babica pravi, da si čisto obrnila.«

Obrnila. Kot mleko, ki ni več uporabno.

»Ta vikend imam rojstni dan.«

»Ja, vem, ampak zdaj smo pa mi izpadli …«

»Luka, rada te imam. Ampak ne bom ostala doma, da vam ne bo neprijetno.«

Po klicu sem sedela v parkiranem avtu pred trgovino. Skoraj sem odpovedala. V glavi sem že sestavljala opravičilo, s katerim bi lahko vse pomirila.

Potem je na telefon prišlo Nikino sporočilo: »Ne odpovej. Prosim.«

Zvečer je prišla v spalnico in sedla na tla ob moji torbi.

»A si jezna tudi name?«

»Ne, srček.«

»Ker ti tudi jaz vse puščam.«

Nisem takoj odgovorila. Obe sva pogledali njeno skodelico na moji nočni omarici.

»Včasih sem jezna na vse,« sem priznala. »Potem pa nase, ker nič ne rečem.«

Nika je s palcem drgnila odrgnjen lak na nohtu.

»Žiga pričakuje, da bom po diplomi šla z njim v njegovo vas. Jaz pa bi rada sprejela pripravništvo v Ljubljani.«

»Si mu povedala?«

Odkimala je.

»Vedno si govorila, da se je v družini treba prilagajati.«

To me je zabolelo bolj kot taščin seznam.

»Sem,« sem rekla. »Samo nisem ti dobro pokazala, da se morajo prilagajati vsi.«

V petek sem odšla po službi. Andrej mi je odnesel torbo do avta.

»Kaj naj zdaj z gosti?«

Ključe sem stisnila v dlan.

»Pokliči jih. Povabi jih na kavo ali prestavi. Ti se odloči.«

Ni bil navdušen. Vseeno me je pred odhodom poljubil na lice.

Prvo uro v sobi sem sedela na postelji v jakni. Nisem znala biti prosta. Preverjala sem telefon in poslušala zvoke na hodniku.

Zjutraj sem pri zajtrku pojedla še topel kruh. Nihče me ni prekinil. Pozneje sem hodila ob jezeru, dokler me niso začele boleti noge.

Pri cerkvi sem sedla na klop in zajokala. Pogrešala sem jih. Hkrati se nisem hotela vrniti pred nedeljo.

Popoldne je poklical Andrej.

»Vse najboljše. Smo kupili narezek. Mama je prinesla potico.«

Slišala sem krožnike.

»Pa … nisem vedel, koliko je tega. Že samo uskladiti vse.«

Skoraj sem rekla, da bom naslednjič spet jaz. Ugriznila sem se v ustnico.

»Verjamem,« sem odgovorila.

Doma me ni pričakalo novo življenje. Ivanka je rekla, da upa, da sem se vsaj spočila. V njenem glasu je ostalo dovolj očitka.

Toda posoda je bila pomita. Andrej me je vprašal, ali bi naslednjo nedeljo šla skupaj na kosilo, brez gostov.

Nika pa mi je povedala, da je sprejela pripravništvo. Z Žigo sta se sprla in še ni vedela, kako bo z njima.

Objela sem jo. Nisem ji rekla, naj popusti.

Še vedno me kdaj stisne krivda, ko rečem ne. Ampak tisto sobo v Bohinju imam shranjeno med zaznamki.

Je res sebično, če si za svoj rojstni dan zaželim mir? In zakaj sem potrebovala petdeset let, da sem si ga dovolila?