Ko mi je tašča rekla, naj pustim ključ na mizi, je mož spet pogledal stran. Tokrat nisem ostala tiho.

»Če boš šla skozi ta vrata, pusti ključ na mizi,« je rekla Marija, medtem ko sem hčerki zapenjala bundo.

Luka je stal pri hladilniku. V roki je držal jogurt in gledal nalepko, kot da je na njej napisano nekaj nujnega.

»Me boš res pustil oditi, ne da bi kaj rekel?« sem ga vprašala.

»Maja, ne delaj tega pred Nežo.«

Takrat me je dokončno stisnilo. Ne zato, ker bi kričal. Ker je spet opozoril mene.

Pred enajstimi meseci smo se preselili v staro hišo pri Medvodah. Spodaj je živela njegova mama, zgoraj naj bi si uredili stanovanje. Začasno smo vsi uporabljali njeno kuhinjo in kopalnico. Tri odrasle osebe, štiriletni otrok in en sam hladilnik, v katerem je imela vsaka polica svojo nenapisano zakonodajo.

»Do jeseni boste na svojem,« je rekla ob vselitvi.

Jesen je minila med vlago v zidovih, čakanjem na električarja in dodatnimi predračuni. Potem je bilo treba zamenjati še del ostrešja.

Najini prihranki so izginili. Za šestindvajset tisoč evrov sva vzela posojilo, obrok pa sva plačevala za prostor, v katerem še ni bilo mogoče živeti.

Hiša je ostala pisana na Marijo.

Ko sem vprašala, ali bomo naš vložek kako uredili pri notarju, je odložila vilice.

»A zdaj bomo pa v družini pogodbe podpisovali?«

Luka me je pod mizo prijel za koleno. Nežno, ampak dovolj jasno. Ne zdaj.

Na začetku sem se trudila. Pred službo sem izpraznila pomivalni stroj, ob sobotah pomila stopnišče, kupovala njeno najljubšo kavo. Zdelo se mi je pošteno, saj nas je sprejela pod streho.

Potem sem ugotovila, da trud ne pomeni nič, če nekdo vsak dan premakne merilo.

Perilo sem obešala pregosto. Brisače zlagala narobe. Juha je bila preslana, naslednjič brez okusa.

»Pri nas se najprej pospravi, potem se sedi,« je rekla, ko sem po službi za deset minut sedla k Neži na tla.

Delala sem v računovodstvu. Do doma sem pobrala otroka, opravila nakup in razmišljala, kaj skuhati. Ampak če je bila na pultu skodelica, sem bila lena.

Najhuje je bilo pri Neži.

Če je jokala, sem jo razvadila. Če ni pojedla kosila, sem bila premalo odločna. Ko sem rekla, da je ni treba siliti do zadnje žlice, je Marija pred njo zavila z očmi.

»Saj boš videla, kakšna bo pri petnajstih.«

Luku sem zvečer govorila potiho, da naju ne bi slišala skozi steno.

»Prosim, povej ji, da o vzgoji odločava midva.«

»Saj misli dobro.«

»Meni pa ni dobro.«

Zavzdihnil je in se obrnil na bok.

»Zdaj imamo dovolj drugih skrbi.«

In sem utihnila. Ker jih je res bilo dovolj. Njegova služba v skladišču, moja pogodba za določen čas, obroki, računi za material. Samo da so bile njegove skrbi vedno skupne, moje pa očitno dodatna težava.

Marija je začela hoditi tudi v našo sobo. Enkrat je preložila moje spodnje perilo. Drugič je odnesla Nežino nočno lučko, ker je otrok dovolj star, da spi v temi.

Ko sem jo prosila, naj potrka, se je zasmejala.

»V lastni hiši?«

Tisto sem povedala Luku. Rekel je, da bo govoril z njo.

Ni govoril. Vem, ker sem ga tri dni pozneje vprašala.

Tisti četrtek je Neža v vrtcu zmočila hlače. Zgodilo se ji je prvič po več mesecih. Vzgojiteljica je rekla, da se je zatopila v igro, nič posebnega.

Doma sem vrečko z oblačili pustila ob pralnem stroju in šla pripravit večerjo.

Ko sem prišla nazaj, je Neža stala v kuhinji, Marija pa je pred njo držala mokre pajkice.

»Velike punce pa tega ne delajo. Če bi te mamica prej navadila reda …«

»Dovolj,« sem rekla.

Marija me je pogledala, kot da sem jo udarila.

»Samo povedala sem ji.«

Neža je skrivala obraz v rokav. Počepnila sem k njej, ona pa je zašepetala:

»Mami, saj bom pridna. Ne se kregat zaradi mene.«

Nekaj mi je odneslo, no. Ne znam drugače povedati.

Objela sem jo in rekla, da ni naredila nič narobe. Potem sem jo odpeljala v sobo, poklicala sestro Petro in vprašala, ali lahko prespiva pri njej.

Ko je Luka prišel iz službe, je bila torba že pripravljena.

Sledilo je tisto pri vratih. Ključ. Jogurt. Njegov pogled stran.

»Ne zahtevam, da izbereš, koga imaš rad,« sem mu rekla. »Zahtevam, da se odločiš, ali boš z mano vzgajal najinega otroka ali boš vse prepustil mami, ker je tako lažje.«

Marija je prekrižala roke.

»Pod mojo streho bo nekaj reda.«

»Potem pa pod to streho ne moremo živeti.«

Luka je odložil jogurt.

»Kam bosta šli?«

»Nocoj k Petri. Potem bom iskala najem.«

»S čim, Maja?«

To vprašanje me je zabolelo bolj kot grožnja s ključem. Ker sem tudi sama ves čas računala in vedno prišla do istega zidu.

»Ne vem še. Ampak tako ne morem več.«

Nisem zaloputnila vrat. Zunaj sem Nežo pripela v sedež in trikrat zgrešila zaponko, ker so se mi tresle roke.

Luka je prišel za nama.

»Jutri pridem do vaju. Sam,« je rekel.

Naslednji večer je sedel v Petrini kuhinji. Pred seboj je vrtel kozarec vode.

»Mislil sem, da boš lažje potrpela ti kot ona.«

Dolgo nisem rekla nič.

»Vem, kako se sliši,« je dodal.

»Tako je tudi bilo.«

Ni se branil. Prvič.

Povedala sem mu pogoje. Brez novih vlaganj, dokler nimamo pisnega dogovora. Brez vstopanja v našo sobo. Nobenega poniževanja Neže. In kadar njegova mama prestopi mejo, ne bom več jaz sama tista, ki jo mora ustaviti.

»Če tega ne zmoreš, bova morala razmisliti tudi o nama.«

Čez dva dni smo sedeli za Marijino mizo. Luka ji je mirno povedal isto. Ko je začela jokati, je segel po robčku, vendar ni umaknil besed.

Dogovora ni hotela podpisati.

Zato smo ustavili obnovo in najeli majhno stanovanje. Posojilo še odplačujeva. O vloženem denarju se pogovarjamo prek odvetnice. Ni poceni in ni lepo.

Marija pravi, da sem ji odpeljala sina. Luka ji zdaj sam odgovori, da se je odselil z družino.

Še vedno se kdaj umakne pred težkim pogovorom. Takrat ga spomnim. Ne spremeni se človek v enem večeru.

Prejšnjo nedeljo sem pustila skodelico na pultu in sedla k Neži sestavljat sestavljanko. Luka jo je brez besed dal v pomivalni stroj.

Skoraj sem zajokala zaradi ene skodelice.

Včasih se še vprašam, ali bi morala prej oditi. Potem pomislim, koliko žensk ostaja tiho samo zato, ker nimajo denarja za druga vrata.