Možu sem vsak mesec nakazala vso plačo. Ko sem hčerki skrivaj kupila šolske copate, sem spoznala, kako malo svojega življenja še imam.

»Od kod ti denar za to?«

Tomaž je stal pri kuhinjski mizi in med prsti držal račun za Nežine copate. Na štedilniku je vrela juha. Hči je obstala pri vratih, z enim novim copatom na nogi in drugim v roki.

»Sedemnajst evrov in devetdeset,« je rekel. »Vprašal sem te, od kod.«

»Prihranila sem.«

Pogledal me je tako, da sem takoj začela naštevati. Dva evra od malice. Nekaj kovancev od trgovine. Denar od vrnjenih plastenk.

Potem sem utihnila. Stara sem bila enainštirideset let. Delala sem polni delovni čas. In pred lastnim otrokom sem se zagovarjala zaradi copat.

Neža je počasi sezula še drugega.

»Lahko jih vrnemo,« je zašepetala.

Takrat me je nekaj zabolelo drugače kot prej. Ne zaradi njegovega glasu. Zaradi njenega.

Ko sva se s Tomažem poročila, sva živela v najemu v Kranju. Jaz sem delala v pekarni, on kot vzdrževalec. Ni bilo veliko, ampak ob petkih sva včasih naročila pico in jedla kar iz škatle. Zdelo se mi je, da sva dobra ekipa.

Po rojstvu Luke sva vzela kredit za stanovanje. Tomaž je predlagal, da finance vodi on.

»Da ne bova oba nekaj plačevala, potem pa pozabila na obrok.«

Zdelo se mi je smiselno. Njegov oče je zaradi dolgov izgubil hišo. Vedela sem, da ga je strah. Hotela sem, da se ob meni počuti varno.

Najprej sem mu nakazovala polovico plače. Potem skoraj vse. Ko sem po drugi porodniški zamenjala službo in začela delati v kuhinji doma starejših, je rekel, da je najlažje, če mu nakažem celoten znesek.

»Saj je vse najino.«

Samo nazaj ni prihajalo kot najino.

Vsak ponedeljek mi je dal sedemdeset evrov za trgovino in sprotne potrebe. Račune sem morala pustiti v predalu pod mikrovalovno pečico. Če sem kupila kaj, česar ni bilo na seznamu, je zvečer vprašal, zakaj.

»Ker je Luka želel jogurt.«

»Saj imamo doma mleko.«

Za zimsko jakno sem prosila tri tedne. Zobozdravnika sem prestavila. Ko me je sodelavka Petra povabila na kavo, sem rekla, da hitim po otroka, čeprav je bila Neža tisti dan pri moji mami.

Najhuje je bilo, da sem se navadila.

V trgovini sem računala hitreje kot blagajničarka. Otroka sta me pred polico vprašala, ali je oče dovolil. Luka je pri dvanajstih nehal govoriti o šoli v naravi, dokler nisem sama našla zmečkanega obvestila na dnu torbe.

Tomaž ni kričal vsak dan. Včasih je prinesel jagode, popravil Nežino kolo, me zvečer vprašal, ali me še boli hrbet. Zaradi takih večerov sem si naslednje jutro govorila, da mogoče pretiravam.

Potem so se Neži strgali copati.

Podplat je odstopil spredaj. Zalepila sem ga, ampak je po dveh dneh spet štrlel. Učiteljica mi je napisala kratko sporočilo, naj uredimo drugo obutev, ker se Neža spotika.

Tomažu sem povedala pri večerji.

»Ta mesec smo plačali registracijo,« je rekel.

»Saj ne potrebuje dragih.«

»Maja, ne moremo imeti vsega takoj.«

Naslednje jutro sem videla, kako si je Neža v garderobi postavila stopali čisto skupaj, da se luknja ne bi videla. Ni vedela, da jo še gledam skozi steklena vrata.

Tisti dan sem začela spravljati kovance v prazno škatlico od čaja v službeni omarici.

Šest tednov. Toliko sem potrebovala. Dvakrat sem šla lačna domov, ker nisem kupila malice. Saj ni bilo treba, bi danes rekla sama sebi. Takrat druge poti nisem videla.

Ko sva copate kupili, je Neža na avtobusu držala vrečko v naročju in me vprašala, ali jih lahko naslednji dan že obuje.

Račun sem pozabila v žepu bunde.

Tisti večer je Tomaž otroka poslal v sobo. Juha je medtem prekipela. Ugasnila sem štedilnik in obrisala ploščo, samo da mi ga ni bilo treba gledati.

»Torej zdaj skrivaš denar pred mano.«

»Za njene copate.«

»Danes copati, jutri kaj drugega. Kako naj ti zaupam?«

Obrnila sem se.

»Koliko imamo na računu?«

Namrščil se je.

»Kaj ima to zdaj s tem?«

»Koliko je še kredita? Koliko privarčujeva? Jaz ti vsak mesec nakažem več kot tisoč evrov. Ne vem pa niti, koliko imamo.«

»Ker te to prej ni zanimalo.«

To ni bilo res. Vprašala sem večkrat. Vedno je bil utrujen, vedno je bila neprimerna ura, vedno naj bi mi pokazal drugič.

Tisto noč je spal na kavču. Jaz nisem spala nikjer zares.

Zjutraj mi je Neža vrnila vrečko s copati.

»Da ne bo več prepira.«

Pokleknila sem prednjo.

»Copati ostanejo. Ti nisi naredila nič narobe.«

Prikimala je, ampak vrečke ni takoj spustila.

V službi sem se zjokala pri pomivalnem stroju. Petra je zaprla vrata in počakala, da sem lahko govorila.

Ko sem končala, ni rekla, da moram potrpeti zaradi otrok. Vprašala me je, ali imam dostop do svojega računa.

Imela sem ga. Plačo sem mu nakazovala sama, vsak mesec isti dan. Nikoli mi ni fizično vzel kartice. Samo vedela sem, kakšen večer bo sledil, če denarja ne nakažem.

Petra mi je dala številko svetovalnice. Poklicala sem med odmorom, zunaj, za stavbo. Gospa na drugi strani me ni silila v ločitev. Vprašala je, ali sem varna, in mi pomagala razmisliti, kaj potrebujem, če bi morala z otrokoma oditi.

Doma sem začela zbirati svoje dokumente in kopije položnic. Dogovorila sem se tudi za pogovor na centru za socialno delo.

Ko sem mami povedala, je najprej rekla:

»Samo da vas ne tepe.«

Potem je videla moj obraz. Odložila je krpo in sedla zraven mene.

»Oprosti. Ne vem, zakaj sem to rekla.«

Prejšnji teden sem Tomažu povedala, da naslednje plače ne bom v celoti nakazala njemu. Prispevala bom za skupne stroške, ampak najprej jih želim videti.

Dolgo je molčal.

»Zaradi enih copat boš razbila družino?«

Roke so se mi tresle pod mizo.

»Ne gre za copate.«

Rekel je, da pretiravam. Naslednji večer je predlagal skupno preglednico stroškov. Ne vem še, ali je to začetek spremembe ali samo način, da ostanem. Za zdaj imam dogovorjeno svetovanje in pri mami rezervni ključ.

Neža copate nosi vsak dan. Jaz pa se še vedno zdrznem, ko na telefonu vidim njegovo ime.

Ali naj ostanem, če mi obljubi več svobode? In zakaj imam še vedno občutek, da moram za nekaj, kar je že moje, najprej dobiti dovoljenje?