Ko sem v trgovini izgubila denarnico, sem potrebovala objem. Mož in hči pa sta mi povedala, da bi pri svojih letih morala biti pametnejša.

»Gospa, boste plačali ali ne? Vrsta stoji.«

Blagajničarka je držala zavitek masla nad pultom, jaz pa sem že tretjič praznila torbico. Robčki, očala, ključi, zmečkan listek za laboratorij. Denarnice nikjer. Za menoj je nekdo glasno odložil košarico.

»Samo trenutek. Prej sem jo še imela.«

Glas se mi je zataknil. Imela sem oseminpetdeset let, pa sem v tistem trenutku stala tam kot otrok, ki je naredil nekaj narobe.

Moški za menoj je zavzdihnil.

»Naj gre druga blagajna delat, če bomo zdaj vsi čakali.«

Blagajničarka je poklicala sodelavko in moj nakup prestavila na stran. Saj ni bila nesramna. Samo gledala me ni več. Kruh, mleko in piščanec so ostali v zeleni košari, jaz pa sem se z odprto torbico vrnila med police.

Bila sem v naši običajni trgovini na obrobju Kranja. Tja sem hodila ob torkih, po jutranji izmeni v šolski kuhinji. Vedela sem, kje zamaka hladilnik in katera blagajna ima krajšo vrsto. Tisti dan mi je bilo vse tuje.

Pri zelenjavi sem vprašala žensko, ali je videla rjavo denarnico.

»Ne, jaz imam svoje skrbi,« je rekla in potegnila voziček mimo mene.

Druga mi je svetovala, naj bolj pazim. Nekdo je zamrmral, da se danes ničesar več ne dobi nazaj.

Pri informacijskem pultu so vzeli mojo telefonsko številko. Prosila sem, ali lahko preverijo vozičke. Zaposlena je rekla, da bodo, ko bo kdo prost. Verjela sem ji, ampak čakati tam nisem več zmogla.

V denarnici je bilo sto dvajset evrov. Dvignila sem jih zjutraj za večji nakup in nekaj drugih stroškov do konca tedna. S telefonom nisem plačevala, zato sem šla domov praznih rok.

Pred blokom sem sedla na klop in poklicala banko. Med blokiranjem kartice sem gledala mokre konice svojih čevljev. Dežja sploh nisem opazila.

Doma je Tone sedel za kuhinjsko mizo. Nika, najina sedemindvajsetletna hči, si je grela kosilo. Spet je živela pri nama, ker je po razhodu sama težko plačevala najemnino.

»Kaj pa vrečke?« je vprašal Tone.

Povedala sem. Čisto na kratko, ker sem čutila, da bom sicer zajokala.

»Kako lahko izgubiš denarnico?« je rekel.

»Ne vem. Mogoče sem jo pustila pri sadju, ko sem vzela listek.«

»Mogoče, mogoče. Vedno nekaj iščeš.«

Nika je zaprla mikrovalovno pečico.

»Mami, res nisi dovolj pazljiva. Pri teh letih se ti pa take stvari ne bi smele več dogajati.«

Pogledala sem jo. Še vedno je držala vilice.

»Pri katerih letih pa se smejo?«

Zavila je z očmi.

»Saj veš, kaj mislim.«

Tone je hotel vedeti, koliko denarja je bilo notri. Ko sem povedala, je potisnil stol nazaj.

»Sto dvajset evrov. Krasno. Potem pa poslušam, kako moramo varčevati.«

Nisem znala odgovoriti. Samo plašč sem slekla in ga obesila čez stol, čeprav me je vedno motilo, kadar sta to počela onadva.

Tisti večer sem skuhala krompir in odprla kozarec fižola. Nihče ni vprašal, ali sem kartico že blokirala. Nihče ni rekel, naj sedem, da bo on uredil večerjo.

Najbolj me je bilo sram, ker sem si še vedno želela, da bi Tone prišel za menoj v kuhinjo. Da bi mi položil roko na ramo. Ni bilo treba ničesar rešiti.

Ponoči sem premlevala vsak korak po trgovini. Potem pa sem se začela spominjati drugih stvari.

Kako je Tone pred leti podrsal avto ob steber v garažni hiši. Sedela sem zraven njega in rekla, da se pločevina popravi. Kako je Nika pozabila pravočasno oddati vlogo za štipendijo. Dva meseca sem ji nakazovala za vozovnico in malico, da bi lažje prišla skozi.

Nikoli nisem mislila, da jima s tem nekaj posojam. Samo moja sta bila. Ko jima je bilo težko, nisem hotela še jaz pritiskati nanju.

Naslednje dni sem bila tiha. V službi sem dvakrat preverila, ali imam ključe. V trgovino sem šla z bankovci v žepu in se izognila blagajni, kjer sem ostala brez besed.

Tretji dan je nekdo pozvonil pri vhodu v blok.

»Marjeta? Jože tukaj. Vašo denarnico sem našel.«

Stekla sem dol v copatih.

Pred vrati je stal moški z dežno jakno in vrečko iz pekarne. Denarnico je držal v prozorni vrečki. Našel jo je za grmovjem ob pešpoti, nedaleč od trgovine. Naslov je prebral z osebne izkaznice.

»Denarja ni bilo več,« je rekel. »Da ne boste mislili, da sem jaz …«

»Ne, ne mislim.«

Hitro sem odprla denarnico. Dokumenti so bili tam. Tudi fotografija Nike iz prvega razreda, z zavihanimi robovi.

»Hvala,« sem rekla. In potem še enkrat, ker mi je šlo na jok.

Jože je malo počakal.

»Ste bili precej prestrašeni, kaj? Tudi meni se je že zgodilo. Človek sploh ne ve, kje bi začel urejati.«

Takrat sem se zjokala. Pred moškim, ki ga nisem poznala. Ni me spraševal, zakaj nisem bolje pazila. Iz žepa je vzel paket robčkov in mi ga ponudil.

Ko sem prišla gor, je Tone vprašal, ali je denar tudi notri.

»Ne.«

»Sem vedel.«

Odložila sem denarnico na mizo.

»Mene pa nihče ni vprašal, kako sem.«

Dvignil je pogled. Nika je sedela na kavču s telefonom v roki.

»Pa saj ni nihče umrl, Marjeta.«

»Vem. Izgubila sem denarnico. Zakaj sta potem govorila z mano, kot da sem vama namenoma naredila škodo?«

Tone je odprl usta, ampak sem nadaljevala. Malo zmedeno, nič tako lepo, kot sem si prej sestavljala v glavi.

»Vem, da sem bila nepazljiva. Že tam sem vedela. Doma nisem potrebovala še sodbe.«

Nika je telefon položila na kavč.

»Nisem hotela, da tako izpade.«

»Ampak je.«

Nekaj časa smo molčali. Potem je Tone rekel, da ga je zaskrbelo zaradi denarja. Verjamem mu. Tudi mene je. Vendar jaz zaradi tega nisem nehala biti njegova žena.

Nika je pozneje prišla v kuhinjo in rekla: »Oprosti, mami. Grdo sem rekla.« Tokrat sem ji verjela, da razume vsaj del tega. Tone je potreboval še dva dni.

Denarnico še uporabljam. Ko jo odprem, včasih pomislim na Jožeta in njegove robčke. Doma se zdaj trudim povedati, kadar me kaj prizadene, namesto da vse pogoltnem in pristavim lonec.

Samo nekaj mi še ne da miru: zakaj sem morala od neznanca dobiti tisto malo razumevanja, ki sem ga doma tako pogrešala?

Ali od svojih res pričakujem preveč, če si želim, da bi bili ob moji napaki najprej na moji strani?