Ko mi je mož rekel, da sem se zanemarila, sem stala pred njim z vročičnim otrokom in njegovimi opranimi srajcami

»Včasih si se vsaj malo uredila,« je rekel Matej, ko sem mu čez naslon kavča odložila oprano srajco. V drugi roki sem držala našega triletnega Jaka, ki mi je z vročim licem ležal na rami. Na majici sem imela madež sirupa proti vročini.

»Kaj?« sem vprašala, ker sem res upala, da sem narobe slišala.

Pogledal me je od las do razvlečenih pajkic.

»Nič takega. Samo pravim. Tudi zase bi lahko malo poskrbela.«

Na štedilniku je kipela juha. Pralni stroj je piskal. Jaka se me je oklepal, jaz pa sem gledala človeka, s katerim sem imela stanovanjski kredit še za dvaindvajset let.

»Bi ga lahko prijel?«

Matej je pogledal proti televiziji.

»Saj hoče tebe.«

Tistega večera nisem zavpila. To ga je pozneje najbolj presenetilo. Samo ugasnila sem štedilnik in odnesla Jaka v spalnico.

Skupaj sva bila devet let. Pred otrokom sva hodila na Šmarno goro, ob petkih naročila pico in se prepirala, kdo bo izbral film. Takrat je tudi on pospravljal. Ali pa sem jaz imela dovolj energije, da neravnovesja nisem opazila. Zdaj ne znam več pošteno ločiti.

Po porodniški sem se vrnila v računovodstvo manjšega podjetja. Matej je delal v skladišču in se pogosto vračal z bolečim hrbtom. Nikoli nisem trdila, da mu je lahko.

Samo jaz po svoji službi nisem prišla domov.

Jaz sem prišla v drugo izmeno.

Vrtec, trgovina, kosilo, posoda, perilo. Naročanje k pediatrinji. Premajhni copati. Položnica za vrtec, ki je ostala pod reklamami. Ponoči kašelj, zjutraj iskanje čiste majice za pustno fotografiranje.

Matej je občasno odnesel smeti in potem vprašal, ali sem opazila.

Ko sem tisti večer uspavala Jaka, sem sedla na rob kavča. Matej je zmanjšal glasnost, ne da bi me pogledal.

»Nisem dobro,« sem rekla.

»Kaj ti pa je?«

»Vsako jutro se zbudim z občutkom, da sem že nekaj zamudila. V avtu pred službo jokam. Včasih stojim pred odprtim hladilnikom in se ne spomnim, zakaj sem ga odprla.«

Odložil je telefon.

»Oba sva utrujena, Maja. Tako je, ko imaš otroka.«

»Ne govorim o tem, da bi malo zadremala. Govorim ti, da ne zmorem več.«

»Pa povej, kaj naj naredim.«

Pokazala sem proti kuhinji. Na mizi so bili krožniki, pod Jakovim stolom riž, v koritu lonec.

»To vidiš enako kot jaz.«

Vzdihnil je, kot da sem mu postavila uganko.

Naslednje jutro je odšel brez zajtrka. Na pultu mi je pustil listek: »Kruh smo pozabili kupiti.«

Smo.

V službi sem isti račun knjižila dvakrat. Sodelavka Nataša je prišla do moje mize in tiho vprašala, kdaj sem nazadnje spala celo noč. Odprla sem usta, pa nisem našla odgovora.

Na stranišču sem poklicala osebno zdravnico. Sestra mi je ponudila termin naslednji dan. Ko je vprašala, kaj je narobe, sem rekla samo: »Ne morem nehati jokati.« Sram me je bilo, ker se je skozi vrata slišalo, kako nekdo čaka.

Zdravnica me ni vprašala, zakaj se ne uredim. Vprašala je, koliko spim, ali jem in kdo mi doma pomaga. Pri zadnjem vprašanju sem začela vleči rob papirnatega robčka na drobne trakove.

Dobila sem nekaj dni bolniške in napotitev za nadaljnjo pomoč.

Matej je doma vprašal:

»A za pospravljanje si pa tudi na bolniški?«

Rekel je z nasmehom. Menda za hec.

Takrat sem prvič udarila z dlanjo po mizi. Jaka je v kuhinji nehal zlagati kocke.

»Nehaj. Samo nehaj.«

Takoj mi je bilo žal zaradi otroka. Šla sem k njemu, počepnila in mu rekla, da ni nič kriv. Matej je ostal pri vratih.

Zvečer sem napisala seznam. Ne zato, ker bi verjela, da bo list papirja rešil zakon. Ker sem ob vsakem pogovoru pozabila polovico stvari, on pa je vsako posebej zmanjšal.

Naštela sem tudi delo, ki se ga ne vidi: spremljanje vrtčevskih obvestil, načrtovanje obrokov, dogovarjanje za bolniško, pomnjenje, kdaj zmanjka zdravila.

»Saj pol tega narediš mimogrede,« je rekel.

»Ja. Medtem ko delam drugo polovico.«

Predlagala sem, da prevzame jutra, večerjo trikrat na teden in celotno pranje perila. Ne pomoč. Od začetka do konca.

»Zdaj bova pa živela po razpredelnici?«

»Jaz že živim po njej. Samo v glavi jo imam.«

V soboto je prišla njegova mama Marija. Prinesla je jabolčni zavitek in pogledala stojalo s perilom sredi dnevne sobe.

»Maja, malo manj kompliciraj. Mi smo imeli še plenice za prat.«

Matej je molčal.

To me je zabolelo bolj kot njen stavek.

»Verjamem, da ste imeli težko,« sem rekla. »Ampak jaz zato nimam nič lažje.«

Roke so se mi tresle, ko sem rezala zavitek. En kos mi je razpadel. Skoraj sem se opravičila tudi za to.

Tisto popoldne sem Jaka odpeljala k svoji sestri Petri v Kranj. Mateju sem povedala, kam greva in da se vrneva v nedeljo. Nisem hotela izginiti. Hotela sem prespati eno noč, ne da bi poslušala, ali je treba vstati.

»A zdaj me boš pa kaznovala?« je vprašal.

»Ne. Poskušam poskrbeti zase.«

Pri Petri sem spala devet ur. Zjutraj mi je skuhala kavo in prevzela Jaka, še preden sem jo prosila. Zaradi te malenkosti sem se zjokala nad skodelico.

Matej me je poklical opoldne.

»Za tisto glede videza … grdo je bilo.«

Čakala sem.

»Nisem mislil, da je tako hudo.«

»Povedala sem ti.«

Na drugi strani je bilo dolgo tiho.

Ko sem se vrnila, stanovanje ni bilo čudežno urejeno. Posoda je bila pomita, perilo pa je še mokro čakalo v stroju. Prvič sem ga pustila tam.

Zdaj minevajo trije meseci. Matej vozi Jaka v vrtec. Pozna ime vzgojiteljice in ve, kje so rezervne hlače. Dogovorila sva se za partnersko svetovanje. Enkrat je že rekel, da pretiravam, in en večer spet presedel pred televizijo, medtem ko sem sama pripravljala vse za naslednji dan.

Tokrat nisem tiho dokončala še njegovega dela.

Ne vem še, ali bova ostala skupaj. Rada ga imam, ampak ob njem še vedno včasih najprej preverim, ali imam dovolj dober razlog, da sem utrujena.

Ne potrebujem pohvale, ker vse zmorem. Potrebujem partnerja, ob katerem mi ni treba vsega zmogli sami — in še vedno se sprašujem, koliko časa je pošteno čakati, da to razume.