Živeli smo v hiši mojega strica, a o vsem je odločal tast. Ko sem zahtevala svoj ključ in svoj mir, je mož prvič moral izbrati.

»Dokler živim tukaj, otrok ob nedeljah ne bo jedel pogrete hrane.«

Tast je lonec z mojo rižoto odrinil tako sunkovito, da je omaka pljusknila po štedilniku. Sedemletna Nika je obstala z žlico v roki. Mož je gledal v telefon.

»Potem pa danes skuhajte vi,« sem rekla.

Franc se je obrnil k meni.

»S takim odnosom ni čudno, da je v tej hiši vse narobe.«

Odložila sem kuhalnico. Po nočni izmeni v domu starejših so se mi tresle roke. Tisto jutro sem spala dve uri, oprala Nikine pobruhane rjuhe in šla po kruh. Zdaj pa sem spet stala pred njim kot deklica, ki jo bodo vprašali, zakaj ni naredila domače naloge.

Hiša je bila last mojega strica Jožeta. Ko se je preselil k partnerki, nama jo je prepustil v uporabo. Plačevala sva stroške in sprotna popravila. Brez tega bi z Markovo plačo skladiščnika in mojo plačo težko zmogla najemnino ter vrtec za mlajšega sina Bora.

Franc se je priselil po smrti žene Marije. Prej sta živela v najemniškem stanovanju. Po pogrebu je sedel na naši sedežni v istem suknjiču in z obema rokama držal skodelico, iz katere ni pil.

»Samo nekaj časa naj bo pri nas,« je takrat rekel Marko.

Sama sem mu pripravila sobo. Kupila sem mu mehkejšo blazino in na polico postavila fotografijo njegove žene.

Prve tedne sem njegovo sitnost pripisovala žalovanju. Marijine smrti ni znal omeniti drugače kot skozi očitke.

»Ona brisač ni nikoli tako zlagala.«

»Pri njej otrok ni odgovarjal odraslim.«

»Moja žena je vedela, kaj manjka v hladilniku.«

Potem je začel preverjati račune iz trgovine. Jogurti so bili predragi, sadje preveč zrelo, pralni prašek napačen. Če sem kupila kaj drugega, je naslednji dan prinesel svoje in postavil na pult, da sem zagotovo videla.

Nekega petka sem otroka že obuvala za obisk pri mami, ko je stopil med nas in vrata.

»Jutri prideta moja sestra in njen mož. Treba bo pripraviti.«

»Dogovorjeni smo pri moji mami.«

»Saj jo vidiš vsak teden.«

Marko je iz kuhinje zavzdihnil.

»Petra, pa pojdite drugič. Ne moremo se za vsako stvar prepirati.«

Ostali smo doma. Mama je naslednji dan po telefonu rekla, da je spekla preveč potice. Rekla sem ji, naj jo zamrzne. Šele ko sem odložila, sem začela jokati.

Z Markom sva se pogovarjala ponoči, med pralnim strojem in zaprtimi vrati otroške sobe. Vsakič sem pazila na glas.

»Tvoj oče mi odpre vrata spalnice, ne da potrka.«

»Samo okno je šel zapret.«

»Niki je rekel, da sem lena, ker nisem zlikala njegove srajce.«

»Veš, kakšen je. Ne misli tako.«

»Ampak reče pa.«

Marko si je pomel obraz.

»Jaz bi samo malo miru.«

Tudi jaz sem ga hotela. Samo njegov mir je očitno pomenil, da sem bila tiho jaz.

Tisto nedeljo z rižoto je počilo zaradi stvari, ki je od zunaj verjetno videti smešna. Zaradi kosila. Franc je začel odpirati hladilnik in naštevati, kaj bi morala skuhati. Potem je Niki vzel žlico.

»Počakaj. Dedek ti bo naredil nekaj poštenega.«

»Pustite ji jesti,« sem rekla.

Nika je pogledala mene, potem njega. Obraz se ji je čisto spremenil. Odložila je žlico in zašepetala:

»Saj nisem več lačna.«

Takrat nisem več mogla.

»Marko, pelji otroka za deset minut ven.«

»Daj, ne zdaj …«

»Zdaj.«

Ko so se vrata zaprla, sem sedla nasproti tastu. Srce mi je razbijalo tako, da sem težko začela.

»Ne bom več prosila za dovoljenje za svoje kosilo, svoje obiske in svoje otroke. V spalnico se potrka. Računov ne boste pregledovali. In pred otrokoma me ne boste poniževali.«

Franc je stisnil ustnice.

»Jaz sem v to hišo dal osem tisoč evrov.«

Vedela sem za peč in menjavo dveh oken. Nisem pa vedela, kaj je sledilo.

»Marko mi je rekel, da bom tukaj do smrti. Zato sem dal prihranke.«

Nekaj časa sem samo gledala vanj.

Ko se je mož vrnil, sem ga vprašala pred očetom. Ni zanikal.

»Saj ga nisem mogel pustiti samega.«

»To te nisem vprašala. Kdaj si ga nameraval vprašati še mene?«

»Mislil sem, da se razumemo.«

Nisem kričala. Šla sem v kopalnico, zaklenila vrata in sedla na rob banje. Za vrati je Bor hotel vedeti, ali grem z njim sestavljat kocke. Odgovorila sem, da pridem takoj. Potem sem si z mokro brisačo hladila obraz, da me ne bi videl take.

Zvečer sem poklicala strica Jožeta. Sram me je bilo. Kot da sem odrasla ženska, ki ne zna urediti lastnega življenja.

Naslednji dan je prišel z mapo načrtov hiše. Franc ga je pričakal s kavo, jaz pa sem imela občutek, da se bo zdaj odločalo, kdo sme ostati.

Stric je mapo pustil zaprto.

»Najprej nekaj. Hišo sem dal v uporabo Petri in njeni družini. O predelavah in stalnem bivanju se bomo dogovarjali skupaj. Nihče sam.«

Franc je gledal v mizo. Marko je prikimal, ne da bi me pogledal.

Možnosti so bile slabe, samo različno slabe. Mansarda je imela dve sobi in kopalnico, ne pa kuhinje. Za ločen vhod, manjšo kuhinjo in napeljave je znanec ocenil najmanj petnajst tisoč evrov. Najemnine v okolici so nama pobrale voljo že po pol ure pregledovanja oglasov.

»Lahko grem jaz,« je rekel Franc. »Da boste imeli mir.«

Prvič je bil videti star. Ne samo jezen.

»Nočem vas vreči ven,« sem rekla. »Hočem pa zapreti svoja vrata brez občutka, da sem vas užalila.«

Marko je dolgo molčal. Potem je očetu povedal, da ne sme več odločati namesto naju. Glas se mu je zataknil, a je povedal do konca.

Dogovorili smo se za ločeno stanovanje v mansardi. Stric je prispeval del prihrankov, midva sva vzela manjše posojilo. Francovih osem tisočakov smo zapisali kot njegov vložek, ki mu ga bova ob morebitni odselitvi postopoma vrnila. Tokrat smo vsi prebrali isti papir.

Prenova še traja. Kuhamo na dveh kuhalnih ploščah, obrok posojila pa se pozna pri vsakem nakupu. Franc me kakšen dan komaj pozdravi. Drugič počaka pred stopnicami in vpraša, ali gre lahko Bor z njim na sprehod.

Včeraj je potrkal. Čisto navadno, dvakrat. Šele takrat sem opazila, koliko časa sem čakala na ta zvok.

Še vedno me stisne, ko pomislim, da smo si morali mir privoščiti na obroke. Ampak ali bi morala zaradi njegove žalosti res še naprej učiti svoja otroka, da se za družinski mir vedno umakne mama?