Ko sem se vrnila domov, je v mojem stanovanju živela moževa noseča ljubica. Sveker mi je rekel, naj zaradi družinskega miru potrpim.

»Ti moraš biti Petra,« je rekla ženska v moji kuhinji in si z dlanjo pokrila trebuh. Na sebi je imela mojo sivo jopico.

Potovalka mi je zdrsnila z rame in udarila ob podboj. Za njo je iz dnevne sobe prišel moj sveker Franc. V roki je držal izvijač, kot da je vse skupaj navaden obisk zaradi razmajane police.

»Ne začni takoj kričati,« je rekel. »Najprej se usedi.«

Nisem še odprla ust, pa so mi že določili, kako se smem odzvati.

Tri tedne sem bila pri mami v Celju. Po padcu in operaciji kolka ni mogla sama niti do stranišča. Dopust sem porabila zanjo, potem sem delala na daljavo za kuhinjsko mizo, med škatlicami zdravil in ohlajenimi skodelicami čaja.

Marko me je zvečer klical. Spraševal je po mami, tarnal zaradi službe in govoril, da me pogreša.

Zdaj v predsobi ni bilo prostora za moje čevlje. Tam so stali beli ženski športni copati in dve veliki vreči z oblačili.

»Kdo ste?« sem vprašala.

Ženska je pogledala Franca.

»Maja,« je rekla. »Mislila sem, da ti je Marko povedal.«

Iz žepa sem vzela telefon. Prsti so mi tako drhteli, da sem dvakrat pritisnila napačno številko.

»Pridi domov,« sem rekla možu.

»Petra, počakaj, lahko razložim.«

To je bilo dovolj. Vedel je, kaj sem našla.

Stanovanje sem podedovala po babici štiri leta pred poroko. Dvosobno, v starejšem bloku v Šiški, s kopalnico, ki sva jo obnavljala po kosih. Za ploščice sem varčevala skoraj leto dni. Marko je plačeval del stroškov, jaz pa rezervni sklad in večino popravil.

Ni bilo razkošno. Bilo je moje. Prvi kraj, kjer me ni bilo strah, ali bom naslednji mesec zmogla najemnino.

Maja je sedla za kuhinjsko mizo. Na mestu, kjer sem običajno zajtrkovala, je ležala njena materinska knjižica.

»V šestem mesecu sem,« je rekla tiho.

Franc je odložil izvijač.

»Pri meni ne more biti. Veš, kakšno vlago imam spodaj. Tukaj je soba prazna.«

»To ni prazna soba. To je moja delovna soba.«

»Računalnik se lahko prestavi.«

Pogledala sem proti vratom. Moje mape so bile zložene na hodniku, tiskalnik pa na tleh. Na mestu pisalne mize je stala raztegljiva postelja.

Takrat me je začelo zebsti, čeprav je bilo v stanovanju vroče.

Marko je prišel čez dvajset minut. Najprej je pogledal Majo. Šele potem mene.

Tisti pogled me je zabolel bolj kot vse, kar je povedal pozneje.

»Koliko časa?« sem vprašala.

»Petra …«

»Koliko?«

»Skoraj eno leto.«

Sedem let zakona. Skoraj eno leto laži. V glavi sem iskala dogodke, rojstne dneve, nedeljska kosila pri Francu. Kdaj je odhajal k njej? Kdaj sem mu prala srajco za njuno večerjo?

Nisem mogla sestaviti niti enega celega spomina, ne da bi podvomila vanj.

»In ti si jo naselil sem?« sem vprašala Franca.

»Jaz sem ji odklenil. Marko je vedel.«

Rezervni ključ sem mu dala za zalivanje rož in nujne primere. Nikoli nisem pomislila, da bom morala razložiti, kaj nujni primer ni.

Marko je stopil proti meni.

»Najemodajalec ji ni podaljšal pogodbe. Ni imela kam. Nisem mogel pustiti, da noseča ostane na cesti.«

»Lahko bi šel z njo.«

»Saj ne pravim, da bo tako za vedno.«

»Kako pa naj bi bilo? Jaz v spalnici, vidva v moji pisarni?«

Ni odgovoril. Franc je namesto njega vzdihnil, kot da sem jaz tista, ki komplicira.

»Otrok ni nič kriv. Malo potrpi, da uredimo. Zaradi družinskega miru.«

Naenkrat sem se spomnila vseh trenutkov, ko sem zaradi tega miru pomivala po njihovih kosilih, požrla pripombo ali posodila denar, ki ga nisem dobila nazaj.

»Čigavega miru?« sem vprašala.

Franc je stisnil ustnice.

Maja je začela jokati. Verjamem, da jo je bilo strah. Ampak jaz sem stala v lastni kuhinji s plaščem na sebi in nihče mi ni ponudil niti kozarca vode.

»Nocoj grem k sestri,« sem rekla. »Jutri pa dobite moj odgovor. Pisno.«

Marko me je poskušal prijeti za komolec. Umaknila sem se.

Pri sestri Nini sem sedela na robu kadi in bruhala. Potem sem si umila obraz ter jo vprašala, ali lahko prespim na kavču. Ni me spraševala, zakaj nisem glasneje kričala. Prinesla mi je pižamo.

Naslednje jutro sem poiskala odvetnico.

S seboj sem imela sklep o dedovanju, izpisek iz zemljiške knjige in račune za večja popravila. Papirje sem nosila v vrečki iz trgovine. Zadrga na moji službeni torbi se je prejšnji teden pokvarila in ob vsem skupaj me je skoraj spravilo v jok ravno to.

Odvetnica mi ni obljubljala čudežev. Pojasnila je, da je podedovano stanovanje moje posebno premoženje, morebitna vprašanja skupnih vlaganj pa se rešujejo posebej. Opozorila me je tudi, naj ne menjam ključavnice in ne mečem stvari na hodnik.

Pripravili sva pisni poziv za izselitev ter predlog dogovora o roku in predaji stanovanja. Začela sem tudi postopek za razvezo.

Ko je Marko prejel dopis, me je poklical iz službe.

»Res boš šla z odvetnico nad nosečnico?«

»Urejam svoje stanovanje in najin zakon. Za otroka bosta poskrbela njegova starša.«

»Kako si lahko tako hladna?«

Gledala sem račun za odvetniški posvet. Denar sem vzela iz prihrankov za nov hladilnik, ker je stari že mesece ropotal.

»Ne veš, kako mi je,« sem rekla in prekinila.

Franc mi je poslal sporočilo, da me je imel za boljšo žensko. Skoraj sem se mu začela opravičevati. Res, telefon sem že držala v rokah in iskala besede, da ne bi izpadla kruta.

Potem sem ga odložila.

Dogovorili smo se za štirinajst dni. Odvetnica je uredila pisni dogovor, Marko in Maja pa sta ga podpisala. Če bi odklonila, bi morala nadaljevati po sodni poti. Tega me je bilo strah, ampak nisem več nameravala odnehati.

Na dan predaje je Franc prišel s prikolico. Maja je nesla vrečko z blazino in mojo oprano jopico položila na stol.

»Oprosti,« je rekla.

»Jopico pusti tukaj, prosim.«

Za več nisem imela moči.

Marko je ključe položil na pult. Nekaj časa je stal pri vratih, kot da čaka, da ga ustavim.

Nisem ga.

Ko so odšli, sem sedla na tla prazne delovne sobe. Jokala sem za možem, kakršnega sem mislila, da imam. Potem sem poklicala Nino in jo prosila, naj pride. Nisem hotela biti sama.

Še vedno me zaboli misel na otroka, ki si ničesar od tega ni izbral. Toda ali bi morala zato jaz sprejeti življenje, ki so ga vsi drugi izbrali namesto mene?