Ko so mi odpeljali otroka, je mož vprašal samo, kdo bo zdaj skrbel za hišo

»Mami, a sem bila jaz kaj poredna?«

Neža je stala pred avtomobilom z vrečko oblačil v rokah. Zadrga na njeni bundi se je spet zataknila. Pokleknila sem prednjo in jo vlekla gor, dol, gor, kot da lahko s tisto pokvarjeno zadrgo še malo zadržim odhod.

»Nisi, ljubica. Čisto nič nisi naredila narobe.«

Jure je že sedel zadaj. Gledal je naravnost predse. Pri enajstih je imel obraz nekoga, ki se je odločil, da odraslim ne bo več ničesar verjel.

Socialna delavka Alenka je počakala ob odprtih vratih. Ni me priganjala. Jaz pa sem si skoraj želela, da bi me. Lažje bi jo sovražila.

Ko je avtomobil odpeljal iz naše vasi nad Sežano, sem ostala ob cesti v copatih. Šele takrat sem opazila, da imam nogavice mokre.

Deževalo je že tretji dan. V hiši tudi.

Še leto prej sem govorila, da bomo streho uredili spomladi. To je govoril Bojan, jaz pa sem njegove besede ponavljala, kot sem ponavljala skoraj vse njegove odločitve.

On je vedel, katera položnica lahko počaka. On je izbiral mojstre. On je imel spletno banko.

»Ti samo glej, da bo doma vse poštimano,« je rekel, kadar sem vprašala za denar.

Delala sem skrajšan delovni čas v trgovini, ker je bilo po njegovem nesmiselno plačevati podaljšano bivanje in prositi druge za prevoze. Moja plača je šla za hrano, šolske stroške in bencin. Njegova naj bi šla za vse drugo.

Verjela sem mu. Pa saj, kaj naj zdaj rečem. Hotela sem mu verjeti.

Odšel je v četrtek, medtem ko sem lupila krompir.

Na hodnik je postavil športno torbo in rekel, da tako ne more več živeti.

»Kako tako?« sem vprašala.

»S tabo se ne da nič pogovorit.«

Otroka sta bila v dnevni sobi. Znižala sem glas.

»Potem pa povej. Pogovarjaj se.«

»Ne začenjaj spet.«

To je bil najin zadnji pogovor, preden se je odpeljal. Pozneje sem izvedela, da je že imel drugo žensko in najeto stanovanje v Kopru.

Naslednji teden je prišel opomin za elektriko. Potem še dva. Prihrankov ni bilo. Na računu, za katerega je govoril, da je za hude čase, je ostalo sedemnajst evrov.

Hiša je bila njegova, podedovana po starših. Jaz sem v petnajstih letih plačevala živila, kupovala zavese in ob sobotah drgnila stopnice. Nikoli nisem vprašala, kaj od vsega tega zares pripada meni.

Ko sem ga prosila za denar za otroka, mi je nakazal osemdeset evrov.

»Več trenutno nimam.«

Čez dva dni je Jure na njegovem telefonu videl fotografije z izleta.

V trgovini so mi povečali ure. Zvečer sem čistila pisarne, ob sobotah pomagala v kuhinji na turistični kmetiji. Soseda Marjeta je sprva pazila otroka, potem je njen mož zbolel in ni več zmogla.

Jure je začel hoditi po Nežo v šolo.

»Saj znam pogreti juho,« mi je rekel.

Bila sem ponosna nanj. Danes me ob tem stavku stisne. Otrok mi je ponujal rešitev, ker je videl, da je jaz nimam.

Jeseni je burja odkrila del strehe. Mojster je pogledal tramove in dolgo molčal.

»To ni samo par strešnikov, gospa.«

Predračun sem zložila na štiri dele in ga spravila v predal. Kot da bo številka manjša, če je ne gledam.

Preselili smo se v kuhinjo, ker je bila edina še približno suha. Spali smo na raztegljivem kavču in blazini. Neža je kašljala. Po steni za omaro se je širila plesen.

Potem je neke noči odpadel kos stropa.

Ni zadel nikogar. To sem ponavljala vsem. Kot da je bilo s tem vse v redu.

Razredničarka je opazila, da Jure zaspi pri pouku. Ko me je poklicala, sem bila užaljena.

»Moj otrok je nahranjen in čist,« sem ji zabrusila.

Za nekaj trenutkov je utihnila.

»Ne pravim, da ni. Skrbi me, koliko nosi sam.«

Ob obisku centra sem skrila vedra na hodniku. Ne vem, kaj sem mislila. Da vode ne bo več, če ne bodo videli, kam kaplja?

Alenka je pogledala premočeni strop, električni podaljšek ob mokri steni in Nežino ležišče.

»Tukaj nocoj ni varno spati.«

Ponudila sem, da gremo k sestri. Poklicala sem jo pred njo.

»Za dva dni mogoče,« je rekla sestra. »Ampak saj veš, da smo štirje v dvosobnem. In moj pravi, da bi moral Bojan to rešit.«

Bojan se ni oglasil. Pozneje je napisal, da otrok ne more vzeti, ker nima prostora.

Tudi nujne skupne nastanitve za vse tri tisti dan niso našli. Dogovorili smo se za začasni odhod otrok k rejniški družini, ureditev pa je šla še na sodišče. Razložili so mi stike in naslednje korake. Skoraj ničesar si nisem zapomnila.

»Samo dokler ne uredim stanovanja,« sem ponavljala.

Alenka je prikimala.

»Pri tem vam bomo pomagali. Ampak potrebujemo varen naslov, ne še ene obljube o strehi.«

Tisti večer sem Bojana vendarle dobila.

»Otroka sta šla danes,« sem rekla.

Na drugi strani je bilo tiho.

Potem je vprašal: »Kdo bo pa zdaj skrbel za hišo, če boš tudi ti šla?«

Odložila sem telefon. Nisem kričala. Sedela sem ob hladnem štedilniku, dokler ni ugasnila luč na hodniku.

Naslednji dan sem prvič povedala vse. Koliko zaslužim. Koliko dolgujem. Da sem zaspala za volanom pred trgovino. Da me je sram iti po paket hrane, ker tam pomaga ženska, ki me pozna iz šole.

Alenka je potisnila robčke bližje.

»Najprej bova uredili vlogo za pomoč.«

Ni rekla, da bo lahko.

Tudi ni bilo.

Z brezplačno pravno pomočjo sem začela urejati preživnino. Iskala sem stanovanje, ki bi ga zmogla plačevati. Marjeta je spraševala naokrog in našla majhno pritlično stanovanje pri starejši sovaščanki. Za varščino sem zbrala denar iz izredne pomoči in sestrinega posojila.

Otroka sem obiskovala redno. Neža mi je kazala risbe. Jure je najprej odgovarjal samo z »ja« in »ne«.

Nekoč sem mu rekla, da delam vse, kar morem.

»Saj vem,« je odgovoril. »Ampak prej si tudi to rekla.«

Nisem se branila. Imel je pravico biti jezen.

Po petih mesecih, obiskih in postopnih prenočevanjih sta prišla domov.

Stanovanje ima tri različne stole in kopalnico brez okna. Streha ne pušča. Najemnino plačam isti dan, ko dobim plačo.

Prvi večer je Jure vprašal, ali mora zjutraj zbuditi Nežo.

»Ne,« sem rekla. »Jaz jo bom.«

Še vedno včasih preveri, ali sem nastavila budilko.

Najbolj me boli, da sem tako dolgo skrivala stisko, ker sem hotela dokazati, da sem dobra mama. Bi prej prosili za pomoč, tudi če bi vas bilo strah, da boste prav zaradi tega izgubili otroka?