Mož je odšel k drugi, jaz pa sem hčerki razlagala, zakaj očetovi copati niso več pri vratih. Potem je prosil, da bi se vrnil.

»Povej ji že. Ne morem več čakati na najino življenje.«

Sporočilo se je prižgalo na Tomaževem telefonu ravno, ko sem s kuhinjske mize pobirala Nikine zvezke. Zaslon je osvetlil rob njenega računa za šolo v naravi. Nad besedilom je pisalo Petra.

Iz kopalnice se je slišala voda. Na štedilniku se je razkuhal krompir.

Ko je prišel v kuhinjo, sem še vedno držala njegov telefon.

»Kdo je Petra?«

Obstal je z brisačo čez ramo. Najprej je pogledal zaslon, potem proti hodniku, kjer je najina devetletna hči vadila poštevanko.

»Ne tukaj, Maja.«

To me je zabolelo skoraj bolj kot sporočilo. Ni vprašal, kaj sem videla. Vedel je.

Počakala sva, da je Nika zaspala. Sedela sem na robu kavča, on pa nasproti mene, na stolu, kjer je običajno odlagal srajce.

»Koliko časa?«

»Nekaj mesecev.«

»Koliko?«

»Sedem.«

Sedem mesecev. Vmes je bil moj rojstni dan. Nikin nastop v glasbeni šoli. Nedelja, ko sem njegovi mami nesla kosilo, ker jo je bolela hrbtenica, on pa je menda pomagal sodelavcu pri selitvi.

»Takrat tudi?« sem vprašala.

Povesil je pogled.

Naslednje dni sva se prepirala potiho, potem preglasno, nato spet šepetaje, ker se je Nika začela pojavljati med vrati.

»Zakaj sta jezna?«

»O nečem se ne strinjava,« sem rekla.

Sovražila sem ta stavek. Kot da se pogovarjava o barvi sten.

Tomaž je govoril, da sva se oddaljila. Da sem bila ves čas utrujena. Da sva živela samo še za službo, položnice in otroka.

»Seveda sem utrujena. Ob petih vstajam, potem kuham, vozim Niko, zvečer perem. Kdaj si me nazadnje vprašal, kako sem?«

»Saj sem tudi jaz delal.«

»In sedem mesecev imel čas še zanjo.«

Takrat je z dlanjo udaril po mizi. Ne močno, ampak dovolj, da se je Nika v sobi nehala oglašati.

Oba sva pogledala proti vratom.

Tisto noč sem spala pri njej. V temi mi je položila roko na lice.

»Mami, a sem jaz kaj naredila?«

Komaj sem spravila glas iz grla.

»Nič, srček. Čisto nič.«

Čez tri tedne je Tomaž povedal, da se bo odselil k Petri. Rekel je, da nima smisla vleči nečesa, česar ni več.

Jaz pa sem še prejšnji večer po spletu iskala partnersko svetovanje. To sem mu povedala šele, ko je že odpiral omaro in zlagal puloverje v potovalko.

Za trenutek je obstal.

»Maja, saj veš, da tako ne gre več.«

Nisem vedela. Ne še.

Nika je sedela na tleh in objemala kolena.

»A boš prišel zvečer?«

Pokleknil je k njej.

»Ne danes. Ampak se bova videla. Veliko.«

»Pa jutri?«

Ni ji takoj odgovoril. Začela sem zlagati njegove nogavice, samo da mi ne bi bilo treba gledati njenega obraza.

Ko so se vrata zaprla, je Nika njegove copate poravnala ob steni. Pustila sem jih tam do sobote. Potem sem jih pospravila v omaro in se razjokala med bundami.

Stanovanje sva kupila skupaj. Kredit je ostal, upravnik tudi, hladilnik pa ni postal nič cenejši zato, ker nas je bilo za mizo manj.

V računovodstvu sem zaslužila toliko, da je običajno nekako šlo. Zdaj sem na list pisala stroške in prečrtavala vse, kar je lahko počakalo. Frizer. Novi zimski čevlji. Moj zobozdravnik.

Tomaž je prvi mesec nakazal denar šele po tretjem opomniku.

»Saj veš, da imam zdaj tudi jaz stroške.«

Stala sem pred trgovino, v vozičku mleko, pralni prašek in najcenejša jabolka.

»Tvoja hči jih ima tudi.«

Tako grdo sem rekla. Ampak nisem več zmogla prijazno.

Dogovorila sva se za svetovanje na centru za socialno delo in začela urejati razvezo, varstvo, stike in preživnino. Na sestanku sem imela v torbici seznam Nikinih dejavnosti, delovni urnik in robčke. Tomaž je dvakrat pogledal na uro.

Doma sem se trudila držati navad. Ob sredah palačinke. Ob petkih knjižnica. Pred spanjem deset minut branja, tudi kadar sem isto poved prebrala trikrat, ker nisem vedela, kaj berem.

Nika je začela boleti trebuh ob nedeljah zvečer. Razredničarka me je poklicala, ker je pri pouku jokala, ko so izdelovali družinsko drevo.

Povedala sem ji, kaj se dogaja doma, in sprejela pomoč šolske svetovalne službe. Niki sem razložila, da se lahko pogovori še s kom drugim, ne samo z mano.

»A tebi ne smem vsega povedati?«

»Seveda smeš. Samo ni treba, da vse nosiva sami.«

Tudi sama bi to morala slišati prej.

Tomaževa mama me je nekoč poklicala in rekla, naj bom pametna zaradi otroka.

»Moški včasih naredijo neumnost.«

»Sedem mesecev ni ena neumnost,« sem rekla.

Potem je bilo med nama dolgo tiho. Pozneje je prinesla Niki jabolčni zavitek. Povabila sem jo noter. Nisem hotela, da hči izgubi še babico.

Tomaž je sprva prihajal po Niko ves nasmejan, z načrti za izlete. Potem je dvakrat odpovedal. Enkrat zaradi dela, drugič ni pojasnil.

Tisto soboto je Nika čakala obuta na hodniku. Ko je poklical, sem šla v kopalnico in zaprla vrata.

»Sam ji povej,« sem rekla in mu nesla telefon.

Zvečer me je vprašala, ali je Petra bolj pomembna od nje.

Objela sem jo. Nisem hotela lagati, nisem pa smela govoriti iz svoje jeze.

»Oči te ima rad. Ampak danes te je razočaral. Lahko si žalostna in jezna nanj.«

Pet mesecev po odhodu je pozvonil brez dogovora.

Nika je bila pri moji mami. V rokah je držal vrečko mandarin, kot da prihaja na običajen obisk.

»S Petro ne gre,« je rekel.

V meni se je nekaj premaknilo. Za hip sem si zaželela, da bi ga objela. Da bi nehala računati in zvečer spet slišala nekoga odkleniti vrata.

»Rad bi prišel domov.«

Nisem ga povabila naprej.

»Ker pogrešaš naju ali ker se s Petro prepirata?«

»Ni tako preprosto.«

»Zame tudi ni bilo.«

Jokal je. Prvič od tistega večera s telefonom. Rekel je, da mu je žal, da je vse uničil. Verjela sem, da mu je tisti trenutek res žal.

»Nika bi bila srečna,« je dodal.

Prijela sem kljuko tesneje.

»Ne moreš mi tega dati na ramena.«

Nisem mu odgovorila takoj. Nekaj dni sem razmišljala, skoraj upala. Potem sem se vprašala, kako bi živela z njim. Bi mu verjela, ko bi zamudil? Bi lahko telefon pustil na mizi, ne da bi me stisnilo v želodcu?

Povedala sem mu, da bova nadaljevala ločitev. Da mu ne bom preprečevala biti oče. Mož pa ne more spet postati samo zato, ker si je premislil.

Ko sem Niki razložila, da bova ostali sami, je jokala. Nisem ji rekla, da bo vse v redu. Sedla sem k njej in ostala tam.

Še vedno me kdaj prime, da bi ga poklicala zaradi kakšne čisto vsakdanje malenkosti. Potem telefon odložim.

Ne vem, ali mi bo hči nekoč očitala, da ga nisem sprejela nazaj. Upam pa, da bo razumela, zakaj nisem mogla obljubiti mirnega doma z nekom, ob katerem sama nisem več čutila miru.