Ko sem zahtevala, da tašča vrne ključ našega stanovanja, me je mož prvič udaril. Tisto noč sem s hčerko odšla.

»Ključ mi daj,« sem rekla in iztegnila roko čez kuhinjsko mizo. Marija je pred seboj poravnala račune, ki jih je vzela iz našega predala. Matej je stal pri hladilniku. »Slišiš, kako govoriš z mojo mamo?« je vprašal. Iz otroške sobe se je oglasila Neža: »Mami, kje so moje barvice?« Še danes se spomnim, kako navadno je zvenelo njeno vprašanje.

Tisti četrtek sem prišla iz službe prej. V predsobi so bili taščini čevlji, iz kuhinje je dišalo po praženi čebuli. Odpirala je omare in prestavljala lonce, kakor da sem jaz tista, ki je prišla na obisk.

»Spet si kupovala oblačila?« me je vprašala namesto pozdrava. Ob komolcu je imela moj račun iz trgovine.

Kupila sem Neži trenirko za vrtec in sebi dva para nogavic.

»Sedeminštirideset evrov, Maja. Vidva imata kredit.«

Nisem odgovorila. Sleči sem si morala bundo, pa je nisem mogla spraviti z ramen. Tako sem bila utrujena od istega pogovora.

Stanovanje sva z Matejem kupila sedem let prej, v starejšem bloku na obrobju Kranja. Moji starši so nama pomagali pri obnovi kopalnice, Marija je prispevala del pologa. Takrat sem jo objela in jokala od hvaležnosti.

Pozneje sem ob vsakem nestrinjanju izvedela, koliko nama je dala.

Rezervni ključ je dobila zaradi mojstrov. Potem ga ni več vrnila. Najprej je prinesla juho, nato obesila perilo. Čez čas je preverjala rok uporabe jogurtov in mi razlagala, da otrok ne more živeti v takem neredu, ker so bile na kavču tri nezložene majice.

Matej je vsakič rekel isto:

»Saj samo pomaga. Moja mama pač ne zna sedeti pri miru.«

Vpogled v denar je imela prek njegovega računa. Pooblastilo je uredil že pred najino poroko in ga nikoli preklical. Tja sva nakazovala za kredit, položnice in prihranke. Svojo plačo sem dobivala drugam, vendar sem večino takoj prenakazala.

Marija je vedela, kdaj sva plačala zavarovanje in koliko je ostalo. Ko sem predlagala ločen skupni račun brez njenega dostopa, me je Matej vprašal, kaj skrivam.

»Ničesar. Samo nočem tvoji mami razlagati vsakega nakupa.«

»Če bi bolje ravnala z denarjem, te vprašanja ne bi motila.«

Takrat sem začela shranjevati račune. Ne zaradi pregleda nad stroški. Zaradi zagovora.

Nekega večera me je Neža vprašala, ali smo revni, ker sem kupila sir. Marija je med pospravljanjem hladilnika pripomnila, da izbiram predragega.

Sedela sem poleg hčerke na postelji in ji rekla, da imamo dovolj za večerjo. Potem sem šla v kopalnico in zaprla vrata. Šestletnemu otroku sem pojasnjevala, da rezina sira ni moja napaka.

Naslednje jutro sem Mateju povedala, da tako ne gre več.

»Tvoja mama mora prej poklicati. In najin denar ni stvar za družinska zasliševanja.«

Ni odmaknil pogleda od telefona.

»Ti vedno najdeš problem.«

Tisti četrtek sem zato prvič zahtevala ključ naravnost od nje.

Marija si je potegnila rokav čez zapestje in pogledala sina.

»Po vsem, kar sem naredila za vaju.«

»Hvaležna sem. Ampak to je najin dom.«

Matej je stopil bliže.

»Dovolj je. Opraviči se.«

»Ne bom se opravičila, ker hočem vedeti, kdo vstopa v stanovanje.«

Zagrabil me je nad komolcem. Močno. Poskusila sem se odmakniti, on pa me je potisnil ob rob pulta. Ko sem rekla, naj me spusti, me je udaril po obrazu.

Za trenutek sem slišala samo napo.

Marija je vstala, vendar ni prišla k meni.

»No, zdaj pa nehajta oba,« je rekla.

Oba.

Neža je stala med vrati z odprto škatlo barvic. Ena ji je padla na tla. Matej me je izpustil in začel govoriti, da sem ga spravila ob živce, da ni mislil tako, da delam prizor.

Pokleknila sem pred hčerko.

»Pojdi po medvedka. K babici greva.«

Roke so se mi tresle tako, da nisem mogla zapreti potovalke. Vanjo sem stlačila nekaj spodnjega perila, Nežino pižamo in polnilec. Dokumente sem že imela v torbici.

Matej je obstal pred vhodnimi vrati.

»Zaradi enega prepira boš razbila družino?«

»Umakni se.«

Nisem rekla glasno. Neža me je držala za rob puloverja. Pokazala sem mu telefon in rekla, da bom poklicala policijo, če nama ne pusti ven. Takrat se je odmaknil.

Oče nama je odprl v delovnih hlačah. Ravno je popravljal pipo. Pogledal je moj obraz in odložil klešče na omarico.

»Pridita noter.«

Mama je Nežo odpeljala v kuhinjo. Meni je prinesla mrzel obkladek. Ko sem začela govoriti, da mogoče ne bi smela tako ostro zahtevati ključa, me je prijela za drugo roko.

»Maja. Zaradi ključa te nima nihče pravice udariti.«

Šele takrat sem zajokala.

Naslednji dan sem šla k zdravnici in na policijo. Povedala sem, kaj se je zgodilo, tudi to, da je bila Neža zraven. Bilo me je sram. Čudno, ne? On me je udaril, jaz pa sem gledala v tla.

S pomočjo svetovalke na centru za socialno delo sem poiskala pravno pomoč in vložila predlog za razvezo. Urejanje stikov in premoženja se je vleklo. Ni bilo tako, da bi oddala papir in potem mirno zadihala.

Marija mi je pošiljala sporočila, da otroku jemljem očeta. Matej je najprej prosil, naj se vrnem, potem zahteval polovico denarja za kredit, nato trdil, da je stanovanje predvsem njegovo, ker je njegova mama prispevala polog.

Odvetnici sem nosila izpiske in dokazila o nakazilih. Ob kuhinjski mizi svojih staršev sem po večerih seštevala obroke kredita. Včasih nisem vedela, ali bom zmogla plačati vse, kar naju še čaka.

Tudi pogrešala sem ga. Tistega Mateja, ki je Nežo nosil na ramenih in mi pozimi očistil vetrobransko steklo. Tega dolgo nisem upala nikomur povedati. Bala sem se, da bodo mislili, da želim nazaj.

Nisem želela nazaj. Želela sem, da se ne bi zgodilo.

Zdaj spiva v moji nekdanji sobi. Neža ima na polici svoje barvice, jaz pa mapo z dokumenti, ki je še ne morem pospraviti. Delitev premoženja še ni končana. Iščem manjše najemniško stanovanje blizu njene šole in vsak mesec nekaj odložim.

Pred dnevi je mama potrkala, preden je vstopila v sobo. Neža je dvignila pogled od risbe in rekla: »Lahko naprej.« Jaz sem se morala obrniti k oknu.

Še vedno se učim, da mi za mir doma ni treba plačevati s svojim molkom. Zakaj sem tako dolgo verjela, da je postaviti mejo huje kot jo prestopiti?