Sinu sem vsak mesec pomagala odplačevati stanovanje, potem pa mi je rekel, naj za božič ostanem doma
»Mami, letos bi bilo bolje, da ne prideš. Da imamo vsaj za božič mir.«
V naročju sem držala pekač. Orehova potica se je ravno dovolj ohladila, da sem jo lahko zavila. Ko je Matej to izrekel, sem s palcem pritisnila v skorjo in jo prelomila.
»Mir pred kom?«
Na drugi strani je nekaj zašumelo.
»Saj veš, kako je med tabo in Majo. Nočem spet poslušati pripomb.«
Pogledala sem vrečki ob stolu. V eni je bil pulover za Nežo, v drugi kocke za Žigo. Darili sem kupila novembra, ko sta bili znižani.
»Aha,« sem rekla. Samo to.
Stara sem triinšestdeset let. Po osemintridesetih letih dela v šolski kuhinji imam pokojnino, s katero se da živeti, če ne pričakuješ veliko. Mož Jože je umrl pred šestimi leti. Ostalo mi je dvosobno stanovanje v Celju in nekaj prihrankov za stare dni.
Ko sta Matej in Maja kupovala stanovanje, sem jima dala dvanajst tisoč evrov. Darilo, sem rekla. Da bosta lažje začela.
Potem so se obroki povečali. Prišla je druga porodniška, pa dražji vrtec in popravilo avtomobila. Začela sem nakazovati tristo evrov na mesec. Samo začasno.
Začasno je trajalo skoraj tri leta.
Poleg tega sem plačala kakšen račun za vrtec, zimske čevlje in plavalni tečaj. Ko sem bila pri njih, sem prinesla mleko, pralni prašek, meso iz akcije. Včasih sem svoje nakupe pustila na blagajni, ker sem prej napolnila njihovo vrečko.
Nisem bila lačna. Sem pa odpovedala obisk pri zobozdravniku in se prepričevala, da krona še lahko počaka.
Maja in jaz nisva bili nikoli prav blizu. Ona je imela rada dogovore, jaz sem bila navajena pomagati, še preden me kdo prosi. Danes vem, da to dvoje ni isto.
Enkrat sem z rezervnim ključem vstopila in jima pospravila kuhinjo. Hotela sem ju razbremeniti. Maja je obstala med vrati.
»Prosim, da prej pokličeš. To je naš dom.«
Zabolelo me je. Namesto da bi jo poslušala, sem rekla:
»Ko je treba kaj plačati, je pa kar naš skupni problem.«
Tega se ne spominjam rada. Bilo je grdo. A nikoli nisva tega zares razčistili.
Teden pred božičem sem pri njih pripomnila, da za nova telefona očitno imajo, obrok pa spet škripa. Maja je odložila žlico.
»Telefona sva vzela ob podaljšanju naročnine. In če nama pomagaš zato, da boš odločala o vsem, potem …«
»Maja, nehaj,« jo je prekinil Matej.
Mene ni ustavil. Samo njo. Mislila sem, da je na moji strani. V resnici je hotel čim prej končati pogovor.
Potem je prišel tisti klic ob potici.
»Otroka te bosta prišla pogledat po praznikih,« je dodal.
»Me boš ti pripeljal?«
»Bomo še videli, kako bomo s časom.«
Takrat sem pekač položila na mizo. Roke so se mi tresle.
»Matej, januarskih tristo evrov ne bom nakazala. Tudi drugih računov ne bom več plačevala.«
»Zdaj me pa izsiljuješ?«
»Ne bom si plačevala prostora pri vaši mizi.«
»Saj ne gre za mizo! Gre za tvoje pripombe!«
»Potem se bova pogovorila o pripombah. O denarju sem ti povedala.«
Prekinila sem, preden bi si premislila. Potem sem se usedla na kuhinjski stol in jokala tako, da me je bolela glava.
Naslednje jutro sem v banki preklicala trajnik. Uslužbenka je vprašala, ali želim spremeniti znesek.
»Ne. Prekiniti.«
Besedo sem komaj spravila iz sebe. Kredit ni bil moj in nisem bila porok, pa sem se vseeno počutila, kot da otrokom jemljem streho.
Mateju sem napisala, da bom decembrski vrtec, ki sem ga že obljubila, še poravnala. Potem naj stroške načrtujeta brez mene. Do naslednjega obroka sta imela tri tedne.
Odgovoril je skoraj takoj.
»Zaradi ene večerje boš vse obrnila na glavo?«
Dolgo sem gledala telefon.
»Ni ena večerja,« sem napisala. »Samo pri tej sem končno razumela.«
Za božični večer sem bila sama. Po radiu so peli, v bloku je dišalo po pečenki. Odrezala sem si kos potice, preostanek pa zamrznila.
Ne bom lagala, čakala sem zvonec. Vsakič ko je ustavilo dvigalo, sem dvignila glavo.
Ob osmih je prišla fotografija otrok pred smrečico. Poslala sem srček. Potem sem telefon obrnila na mizo, ker nisem več zmogla gledati njihovega kavča, na katerem sem tolikokrat zlagala perilo.
Januarja je Matej poklical trikrat v enem dnevu.
»Mami, zmanjka nama dvesto štirideset evrov. Samo ta mesec.«
»Kaj pa potem?«
»Ne vem še.«
V ozadju je Žiga nekaj spraševal. Skoraj sem rekla, naj mi pošlje številko položnice. Že sem vstala po očala.
Potem sem se spomnila svojega zoba.
»Ne morem več tako, Matej.«
»Torej naj greva prosit drugam?«
»Najprej poglejta, kaj lahko spremenita.«
Odložil je brez pozdrava. Tisto noč nisem spala. Meja se na papirju sliši lepo. Ko jo postaviš lastnemu otroku, ti pa želodec obrne, no, meni ga je.
Čez dva tedna je prišel sam. Ni vprašal za kavo. Sedel je in položil telefon predse.
»Prodala bova drugi avto. Maja bo šla nazaj na polni delovni čas. Jaz sem se dogovoril za dodatno soboto.«
Prikimala sem.
»Nisem vedel, koliko ti zmanjka,« je rekel.
»Nikoli nisi vprašal.«
Drgnil je rob mize, tam, kjer je že leta odstopal furnir.
»Mislil sem, da imaš. Vedno si rekla, da ni težave.«
To je bilo res. In ni bilo prijetno slišati.
»Ker me je bilo strah, da me boste manj potrebovali.«
Prvič me je pogledal naravnost.
Povedal mi je, da Maja ni zahtevala, naj me izključi. Rekla je, naj se pred večerjo pogovorimo. On je izbral lažjo pot. Mene je prosil, naj ostanem doma, njej pa rekel, da sem užaljena in nočem priti.
»Nisem znal,« je zamrmral.
»Pa si vseeno znal vprašati za nakazilo.«
Ni se branil. To mi je pomenilo več kot opravičilo, ki ga je potem izrekel.
Z Majo sva se dobili februarja na kavi. Opravičila sem se za vstopanje brez dovoljenja in pripombe o nakupih. Ona je rekla, da se je ob moji pomoči včasih počutila, kot da mora za vsak račun pred mano položiti zagovor.
Ni bilo objemanja. Dogovorili sva se, da pokličem, preden pridem. In da denarja ne bomo več mešali v vsak prepir.
Še vedno jima ne nakazujem. Vnukoma kupim darilo, kadar zmorem. Prejšnji mesec sem končno sedela pri zobozdravniku.
Zdaj ob nedeljah včasih skupaj jemo. Zadnjič je Matej sam pospravil krožnike, jaz pa sem ostala sedeti z Nežo v naročju.
Še se učim verjeti, da lahko pridem praznih rok. Ali ni žalostno, da sem morala najprej nehati plačevati, da sem si upala to poskusiti?