Vnuka sem vzgajala, medtem ko je hči delala v tujini. Šele na mariborski urgenci sem razumela, kako zelo sva se izgubila.

»Samo mami ne povej,« je rekel Luka, ko sem stopila za zaveso na mariborski urgenci.

Nad obrvjo je imel šive. Na rokavu posušeno kri. Njegove bele superge, za katere sem prejšnji mesec dodala sedemdeset evrov, so bile blatne. Stala sem pred njim v jopici, zapeti narobe, in stiskala vrečko z njegovo zdravstveno kartico.

»A zdaj te pa skrbi, kaj bo rekla?«

Besede so mi ušle ostreje, kot sem hotela. Obrnil je glavo proti steni. Sedla sem. Nekje za zaveso je zvonil telefon, po hodniku so ropotala kolesa vozička. Midva pa nič.

Šestnajst let je imel. Zame je bil še vedno tudi tisti otrok, ki je ponoči prihajal k meni, ker je na radiatorju pokalo in ga je bilo strah.

Moja hči Maja je odšla v Avstrijo, ko je bil star osem let. Po ločitvi ji je ostal kredit, očetu pa so po njegovih besedah ostale same težave. Preživnina je prihajala občasno. Maja je doma čistila pisarne in računala, katero položnico lahko prestavi.

»Samo za dve leti, mama. Da se postavim na noge.«

Verjela sem ji. Tudi sama si je verjela.

Najprej se je vračala vsak drugi konec tedna. Prinesla je kavo, pralni prašek in Luku čokolado. Potem je dobila delo v negovalnem domu v Nemčiji. Več denarja, je rekla. Predaleč za pogoste vožnje.

Denar je pošiljala redno. Tega ji ne morem očitati. Vsak mesec je nakazala dogovorjeni znesek in vprašala, ali potrebujeva še kaj.

Sprva je Luka med klici nosil telefon po stanovanju, da ji je pokazal novo frizuro ali oceno. Pozneje je moral vedno čakati, da je končala izmeno. Ko je poklicala ona, je bil pri prijatelju ali pod tušem.

»Daj ji povej, da sem v redu.«

In sem povedala. Ker sem hotela, da bi bila mirna.

Ko je začel hoditi v srednjo šolo v Mariboru, sem ga naenkrat videvala samo še od zadaj. Kapuca, nahrbtnik, zaprta vrata.

»Luka, kosilo je.«

»Sem že jedel.«

»Kje?«

»Pa kaj te vse zanima?«

Znala sem se razjeziti zaradi čevljev sredi hodnika. Nisem pa znala vprašati, zakaj ob nedeljah ne pride več iz sobe. Namesto tega sem mu puščala krožnik v pečici.

Potem so prišli denar za petek, denar za pulover, denar za nov telefon. Stari je imel počen zaslon, delal pa je še.

»Vsi imajo boljšega. Ti tega ne razumeš.«

»Vem pa, koliko stane.«

»Saj mami pošilja.«

To me je zabolelo bolj, kot sem pokazala. Iz istega denarja sem plačevala ogrevanje, vozovnico in hrano. Moja pokojnina je šla skoraj vsa za stanovanje in zdravila. Vseeno sem mu dala. Lažje je bilo odpreti denarnico kot spet poslušati loputanje vrat.

Razredničarka me je prvič poklicala novembra. Neopravičene ure, dve negativni oceni, spanje pri pouku.

»Meni je rekel, da imajo odpadlo uro,« sem ji razlagala.

Še danes me je sram, kako hitro sem ga branila, čeprav sem že vedela, da nekaj ni prav.

Doma je odvrgel torbo ob steno.

»Zdaj me boš pa še ti nadzirala?«

»Nekdo te očitno mora.«

»Ti nisi moja mama.«

Takrat sem ga udarila po licu. Enkrat. Takoj zatem sem umaknila roko, kot bi se opekla.

Ni zakričal. Samo gledal me je, potem pa odšel. Vrnil se je po polnoči. Naslednje jutro sem naredila palačinke in se obnašala, kot da bodo kaj popravile. Opravičila se nisem. Nisem znala, pa bi morala.

Decembra sem med pranjem v žepu našla zavojček marihuane. Maji sem poslala fotografijo. Poklicala je med odmorom, za njo so ropotali krožniki.

»Vzemi mu telefon. In ven naj ne hodi.«

»Maja, jaz ga ne obvladam več.«

»Kaj naj pa jaz od tukaj?«

»Pridi domov.«

Nekaj časa je bila tiho.

»Če pustim službo, kdo bo vse to plačeval?«

Obe sva imeli prav. In od tega ni bilo nobene koristi.

Tiste sobote mi je Luka rekel, da gre k sošolcu gledat tekmo. Ob pol enih je zazvonil telefon. Neznana številka. Povedali so mi, da je padel, da ima poškodbo glave in da je pil.

Na poti sem v taksiju preštevala gotovino. Spomnim se tega in me še zdaj stisne. Vnuk na urgenci, jaz pa računam, ali imam dovolj za nazaj.

Ko so ga po opazovanju odpustili, sem dobila navodila, na kaj moram paziti. Luka je hodil ob meni počasi, s sklonjeno glavo.

Doma sem mu prinesla vodo. Potem sem sedla ob njegovo posteljo.

»Oprosti, ker sem te udarila.«

Z odeje je pobiral neko nitko.

»Nisi si zaslužil. Tudi če sem bila jezna.«

Prikimal je, komaj opazno.

»Mislila sem, da dobro skrbim zate, če imaš vse oprano in če nisi lačen. Pa očitno ne vem več, kaj se ti dogaja.«

Dolgo ni odgovoril.

»Ko me mami pokliče, me vpraša samo za šolo.«

»Skrbi jo.«

»Vem.« Pogoltnil je. »Ampak jaz bi ji včasih povedal kaj drugega.«

Hotela sem jo spet braniti. Da je utrujena, da dviguje bolnike, da dela praznike. Tokrat sem ostala tiho.

Majo sem poklicala naslednji dan. Luka je vedel. Najprej je jokala, potem ga je začela zmerjati, potem je rekel, da bo prekinil.

»Počakaj,« sem rekla. »Danes ga najprej poslušaj.«

Prišla je čez deset dni, za štiri dni dopusta. Ni bilo objema na vratih. Luka je stal v kuhinji, ona pa ga je vprašala, ali rana še boli. To je bilo vse, kar sta zmogla.

Šli smo v šolsko svetovalno službo. Dogovorili smo se tudi za strokovno pomoč. Luka je ugovarjal, vendar je prišel. Za denar sva postavila jasne meje. Ne dajem mu ga več zato, ker se bojim njegove jeze.

Ni šlo lepo po vrsti. Še vedno je kak večer zaloputnil vrata. Jaz sem mu enkrat med prepirom vrgla naprej urgenco in se potem opravičila. Maja je zamudila dogovorjeni klic. Tokrat mu je sama napisala, kdaj bo poklicala, in to tudi naredila.

Prejšnji četrtek je Luka prišel iz šole in obstal pri štedilniku.

»Kaj kuhaš?«

»Ričet.«

»A lahko brez tistega mastnega kosa?«

Naložila sem mu. Sedel je za mizo, telefon pa pustil v žepu. Povedal mi je, da je popravil matematiko. Potem še, da ga je strah naslednjega testa.

Nisem rekla, da bi se moral prej učiti. Samo vprašala sem, kdaj ga piše.

Včasih me še vedno prime, da bi vse uredila namesto njega. Učim se ostati ob njem, tudi ko nimam rešitve.

Ali sva predolgo molčala? Sva. Ampak zdaj mi včasih sam pove, kdaj pride domov, in jaz se učim verjeti, da lahko začneva tudi s tem.