Ko me je mož vprašal, zakaj večerja še ni na mizi, sem odložila vrečke in mu povedala, da ne bom več njegova gospodinja

»A danes ne bo nič za jest?«

Primož je sedel na kavču, ko mi je sredi kuhinje počila vrečka. Mleko je udarilo ob ploščice in steklo pod hladilnik. V drugi roki sem držala lekarniško vrečko, telefon pa mi je vibriral v žepu. Iz šole so že drugič klicali zaradi Lanove vročine.

Mož je dvignil noge, da se mleko ne bi dotaknilo njegovih copat.

Takrat sem odložila še drugo vrečko.

»Ne,« sem rekla. »Danes ne bo nič za jest. Vsaj od mene ne.«

Pogledal me je, kot da sem mu povedala nekaj v tujem jeziku.

»Kaj pa je zdaj spet?«

Tisti njegov »spet« me je zabolel bolj kot vse drugo.

Stara sem bila enainštirideset let. Delala sem v računovodstvu v Kranju, osem ur na dan, ob zaključkih tudi več. Primož je bil zaposlen v skladišču. Domov sva prihajala približno istočasno. On je rekel, da mora po službi malo odklopiti. Jaz sem med njegovim odklapljanjem začela drugo izmeno.

Lan je imel devet let, Neža šest. Vedela sem, kdaj potrebujeta športno opremo, komu so pretesni copati in do kdaj je treba plačati izlet. Primož ni vedel niti, kje hranimo zdravstveni kartici.

Ampak vedno je govoril, da pomaga.

Odnesel je smeti, če sem ga prosila. Posesal, če sem sesalnik postavila na sredino hodnika. Otroka je kam peljal, če sem pripravila torbo, napisala uro in ga pravočasno spomnila.

Dolgo sem to sprejemala. Saj je dober človek, sem si govorila. Ne pije, ne kriči, rad ima otroka. Kot da je bilo to dovolj, da sem morala biti za vse ostalo hvaležno tiho.

Tisti dan sem šla iz službe predčasno po Lana. Šefinja je stisnila ustnice, ker je zaradi otrok vedno odhajala ista oseba. Potem lekarna, trgovina, še Neža iz podaljšanega bivanja. Primožu sem napisala, naj pristavi vodo za testenine.

Sporočilo je prebral ob treh in dvanajst.

Ob štirih je bil lonec še vedno suh.

»Samo vprašal sem,« je rekel s kavča.

»Jaz pa samo odgovarjam.«

Šla sem po Lana v avto. Zaspal je med čakanjem, z vročim čelom ob steklu. Ko sem ga nesla mimo dnevne sobe, je Primož končno vstal.

»Zakaj nisi rekla, da rabiš pomoč?«

Ustavila sem se.

»Ker je tudi tvoj otrok.«

Tisti večer sem Lanu dala zdravilo, ga preoblekla in sedla k njegovi postelji. Iz kuhinje je ropotalo. Primož je odpiral omarice, potem prišel na vrata.

»Kje imamo cedilo?«

Začela sem vstajati. Čisto samodejno.

Potem sem sedla nazaj.

»Poišči ga.«

Zvenelo je ostro. Tudi meni. Ampak nisem več zmogla prijazno razlagati, kje v lastni kuhinji hranimo stvari.

Ko sta otroka zaspala, je položil krožnik testenin predme.

»Evo. Saj znam. Ni treba delati drame.«

Vilice sem pustila pri miru.

»Ne bom več tvoja gospodinja, Primož.«

»Spet pretiravaš.«

»Ne. Jutri pokliči v službo in ostani doma z Lanom. Jaz imam obračun plač.«

»Jaz ne morem kar manjkati.«

Pogledala sem ga. Nekaj časa nisem spravila ničesar iz sebe.

»Kaj pa misliš, da jaz lahko?«

Tisto noč sva spala vsak na svojem robu postelje. Slišala sem ga vzdihovati. Jaz sem gledala v temo in računala, ali bi z eno plačo lahko plačevala najemnino, če bi bilo treba. Ob tej misli me je stisnilo v želodcu.

Nisem hotela narazen. Hotela sem, da bi bila skupaj tudi pri tistem, kar ni bilo prijetno.

Zjutraj je poklical nadrejenega. Govoril je tiho, skoraj užaljeno. Pred odhodom mi je rekel:

»Upam, da si zdaj zadovoljna.«

Nisem bila. V avtu sem jokala, potem pa si pred službo s papirnatim robčkom obrisala razmazano maskaro.

Prvi teden je bil grozen.

Nisem mu več pripravljala seznamov za vsako malenkost. Dogovorila sva se, da prevzame večerne posode, tedenski nakup in Nežino plesno dejavnost. Že v četrtek je pozabil ponjo.

Učiteljica je poklicala mene.

Roke so se mi tresle, ko sem poklicala njega.

»Takoj pojdi. Čaka te.«

»Mislil sem, da je ob petih.«

»Na urniku piše.«

»Lahko bi me spomnila.«

Tokrat nisem odgovorila. Prekinila sem in še deset minut sedela za službeno mizo, besna nanj in nase. Ker bi ga res lahko spomnila. Ker sem se še vedno počutila krivo.

Neži se je opravičil. Zvečer jo je dolgo držal v naročju. Nisem mu rekla, da je vse v redu. Ni bilo.

V soboto je prišla njegova mama Marija. Na pultu je bila nepomita posoda, jaz pa sem si obuvala čevlje za sprehod s prijateljico Majo.

»A zdaj boš pa šla?« je vprašala.

»Ja.«

»Primož je ves teden delal.«

Zavezala sem drugi čevelj. Prsti so se mi zapletali v vezalke.

»Jaz tudi.«

Pogledala je sina. Čakala sem, da bo kaj rekel.

»Saj bom jaz pospravil, mami,« je zamrmral.

To ni bilo veliko. Meni je bilo takrat ogromno.

Z Majo sva hodili ob Kokri. Prvih dvajset minut sem govorila samo o domu. Potem me je vprašala, kako sem jaz.

Nisem vedela, kaj naj rečem. Na koncu sem izdavila, da me že več mesecev boli čeljust, ker ponoči stiskam zobe.

Sprememba ni prišla čez noč. Primož je dvakrat opral perilo in potem pričakoval pohvalo za cel konec tedna. Jaz sem za njim prestavljala kozarce in popravljala način zlaganja brisač, dokler mi ni rekel:

»Če mora biti vse po tvoje, potem nikoli ne bom naredil prav.«

Tokrat je imel deloma prav. Težko sem spustila stvari iz rok, čeprav sem jih komaj še držala.

Napisala sva si razdelitev obveznosti. Ne samo kuhanje in sesanje. Tudi naročanje k zobozdravniku, šolska sporočila in nakup daril za rojstne dneve. Pri tem seznamu je dolgo molčal.

»Nisem vedel, da je toliko,« je rekel.

»Vem. To ti poskušam povedati.«

Zdaj je od tistega razlitega mleka sedem mesecev. Še vedno se spreva. Še vedno me včasih vpraša nekaj, kar bi lahko preveril sam. Ampak ob torkih grem plavat in telefon pustim v omarici. Ko pridem domov, otroka dišita po zobni pasti in večerja je včasih prismojena.

Prejšnji teden je Lan pred šolo vprašal očeta, ali je opral njegovo športno majico. Ne mene. Njega.

Primož je odprl omaro in mu jo podal. Jaz sem za mizo počasi spila še toplo kavo.

Še vedno se učim počivati, ne da bi si morala počitek najprej zaslužiti. Zakaj sem morala skoraj oditi, da je moja utrujenost končno nekaj pomenila?