Babica je pred sosedi govorila, da smo popolna družina. Pri nedeljskem kosilu sem jo prvič prosila, naj pove resnico.

»Luka, nehaj jokat. Saj nisi dojenček,« je rekla babica in mojemu sinu potegnila list iz rok.

Na njem je bila dvojka iz matematike. Prinesel ga je pokazat meni, ker ga je našel v torbi, ko je iskal barvice. Babica ga je prestregla med vrati.

»Pred pol ure si pa Vidi razlagala, da je najbolj priden otrok na šoli,« sem rekla.

Za mizo je utihnilo. Mama je z zajemalko obstala nad jušnikom. Moj mož Matej je odložil žlico. Soseda Vida, ki jo je babica po maši povabila na kosilo, je pogledala v krožnik.

Babica se mi je nasmehnila. Tisti njen opozorilni nasmeh.

»Nika. Ne bova zdaj.«

»Kdaj pa bova?«

Že ko sem to izgovorila, sem vedela, da kosila ne bomo pojedli v miru.

Moja babica Marija je v našem bloku veljala za žensko, ki ima vedno čas za druge. Zalivala je rože na hodniku, pobirala pošto sosedam in za župnijsko srečanje spekla toliko potice, da jo je bolel križ.

Vsi so vedeli, da ima uspešno hčer Ireno, vnuka Roka, ki dela v računalništvu, in mene, vnukinjo z lepo službo in urejeno družino.

Samo mi smo vedeli, kaj iz teh pripovedi izpusti.

Mama je pri oseminpetdesetih izgubila delo v računovodstvu. Rok se je po razhodu vrnil v svojo otroško sobo. Jaz sem v trgovini dobila pogodbo za krajši delovni čas, ker zaradi Lukovih pregledov nisem mogla vedno menjavati izmen.

Nič od tega ni bilo sramotno. Pri babici pa je postalo nekaj, kar je bilo treba skriti.

»Sosedom ni treba vsega vedeti,« je govorila.

S tem bi se še strinjala. Ni jim bilo treba. Ampak tudi doma nismo smeli ničesar povedati do konca.

Ko je mama izgubila službo, ji je babica rekla, da bi morala biti bolj prilagodljiva. Ko sem jokala zaradi položnic, me je vprašala, zakaj sva sploh kupila stanovanje. Ko je Rok po razhodu cele dneve ležal, ga je imenovala razvajenca.

Naslednjo nedeljo je pred cerkvijo razlagala, kako lepo drži družino skupaj.

Dolgo sem jo opravičevala. Dedek je umrl zgodaj. Delala je v proizvodnji, skrbela za bolno taščo in sama vzgajala mamo. Pri njih doma se ni govorilo o občutkih.

»Ona pač ne zna drugače,« mi je govorila mama.

To sem potem ponavljala tudi jaz. Še takrat, ko me je pred drugimi objela, doma pa pripomnila, da sem se spet zredila.

Tisto nedeljo sem prišla utrujena. Matej je prejšnji večer računal, kateri račun lahko počaka do plače. Luka se je bal ponedeljka, ker so se mu sošolci smejali zaradi počasnega računanja. Obljubila sem mu, da bova povedala učiteljici.

Pri babici je vsaj dišalo po juhi. Za trenutek sem si želela samo sesti in pustiti, da nekdo poskrbi zame.

Potem je Vida pohvalila mamo, ker je babica govorila, da se pripravlja na upokojitev.

Mama je izgubila službo štiri mesece prej.

»Ja, še malo,« je odgovorila in si poravnala prtiček.

Nisem rekla ničesar. Spet ne.

Šele ob Luku mi je počilo.

»Vrni mu list,« sem rekla babici.

»Otroka učim odgovornosti.«

»Ne. Sramotiš ga.«

Matej je vstal in stopil k sinu. Luka se ga je oprijel okrog pasu, obraz pa skril v njegov pulover.

»Greva malo ven?« ga je tiho vprašal.

Ko so se vhodna vrata zaprla, je babica list položila poleg krožnika.

»Zdaj si pa zadovoljna? Pred obiskom delaš cirkus.«

Srce mi je razbijalo tako močno, da sem komaj slišala svoj glas.

»Pred obiskom smo lahko samo uspešni, doma smo pa nesposobni. A tako?«

»Nika, prosim,« je rekla mama.

»Ne, mami. Ti si brez službe in se tukaj pretvarjaš, da odštevaš do penzije. Rok ni prišel, ker mu je prejšnjič rekla, da je sramota. Jaz pa otroka vozim sem poslušat iste stvari, ki sem jih poslušala sama.«

Vida je počasi odmaknila stol.

»Jaz bi mogoče šla.«

»Nič nisi ti kriva,« sem rekla, vendar je že pobirala jopico.

Babica jo je pospremila do vrat. Slišala sem jo reči: »Veš, danes smo vsi malo utrujeni.«

To me je zabolelo bolj kot prepir. Še vedno je popravljala vtis.

Ko se je vrnila, sem stala pri pomivalnem koritu. Roke sem držala pod hladno vodo, čeprav nisem ničesar prala.

»Vse življenje sem garala za vas,« je rekla.

»Vem.«

»Nikoli vam ni nič manjkalo.«

Obrnila sem se.

»Manjkalo mi je, da bi me enkrat vprašala, kako sem, in potem tudi poslušala odgovor.«

Odprla je usta, pa jih spet zaprla.

Mama je sedela čisto pri miru. Potem je rekla nekaj, česar od nje nisem še nikoli slišala.

»Ko sem dobila odpoved, sem dve uri sedela na parkirišču. K tebi nisem šla, ker sem vedela, da bom odšla še bolj nesrečna.«

Babica je pogledala njo, potem mene.

»Saj ne vem, kaj naj rečem ob takih stvareh.«

»Lahko bi rekla, da ti je žal,« sem odgovorila. »Ni treba vsega takoj popravit.«

Sedla je. Na prtu je s prstom lovila drobtino, dokler je ni potisnila pod rob krožnika.

Dolgo ni bilo nič.

Potem je rekla: »Če ljudje mislijo, da si dobra, te vsaj še povabijo. Pridejo do tebe.«

Nisem razumela.

»Kaj ima to z nami?«

Pogledala je proti vratom.

»Če bom samo stara baba, ki nima nič pokazat … kdo bo še hodil?« Glas se ji je prelomil. »Boste rekli, da sem zoprna. Me dali nekam in pozabili.«

Prvič sem jo videla povedati nekaj grdega o sebi, ne o nas.

Žal mi je bilo zanjo. Hkrati sem bila še vedno jezna. Oboje je bilo tam, nič ni izginilo.

»Babica, jaz ne pridem zaradi tvoje potice. Ampak ne bom več prihajala poslušat, da je z mano vse narobe. In Luka tudi ne.«

Ni se opravičila. Tisto nedeljo ne.

Čez tri dni me je poklicala in vprašala, kako je šlo pri učiteljici. Že sem začela govoriti, da dobro, po stari navadi. Potem sem ji povedala, da težko.

Vmes me ni prekinila.

Za zdaj je to vse. Mama ji še vedno prehitro priskoči na pomoč, jaz pa še vedno pred obiskom stisnem zobe. Naslednje kosilo bo brez Vide. Rok je rekel, da mogoče pride.

Ne vem, ali sem bila preostra, ker sem spregovorila pred njo. Vem pa, da bi s čakanjem na pravi trenutek verjetno utišala še svojega otroka.

Koliko miru v družini je sploh še mir, če ga vedno plača tisti, ki mora molčati?