Ko sva sorodnikom rekla, naj za savno prispevajo 12 evrov, je tašča vprašala, ali ji bova začela zaračunavati tudi objeme

»A zdaj mi boš pa še objem zaračunala?« je rekla tašča in vrgla mokro brisačo na kuhinjski stol.

Stala sem pred pečico s pekačem krompirja v rokah. Na hodniku so bile štiri torbe, iz kleti se je slišal smeh, na telefonu pa sem imela odprto bančno aplikacijo. Do plače je bilo še devet dni. Na računu 83 evrov.

»Dvanajst evrov za odraslega, Marija. Za elektriko, vodo in večerjo. To sva napisala včeraj.«

Pogledala je Roka.

»In ti to dovoliš?«

Tisti stavek me je zabolel bolj kot vse prej. Kot da nisem stala v svoji kuhinji. Kot da je bila moja utrujenost nekaj, kar mora njen sin najprej odobriti.

Savna je bila najina dolgoletna želja. Nič razkošnega. Majhna lesena kabina v kleti in tuš, ki ga je Rok obnavljal tri mesece po službi. Jaz sem pobarvala stene in na razprodaji kupila šest enakih brisač.

Živela sva v hiši pri Litiji, za katero sva še odplačevala posojilo. Jaz sem delala v računovodstvu, Rok je bil vzdrževalec. Denar za savno sva zbirala skoraj štiri leta. Za dopust sva hodila k prijateljem v prikolico, avto pa je imel že toliko kilometrov, da sva pred tehničnim vedno malo molčala.

Prvič sva povabila družino za Rokov rojstni dan.

Marija je prinesla potico, njegova sestra Nataša solato. Bilo je lepo. Res je bilo. Otroci so igrali karte, odrasli smo se izmenjevali v savni, zvečer smo pojedli golaž.

»Tole bomo pa večkrat ponovili,« je rekel Rokov brat Bojan.

Takrat sem se smejala.

Potem so začeli prihajati ob sobotah. Najprej so poklicali dopoldne. Pozneje so poslali sporočilo, ko so bili že na poti.

»Mi smo blizu. Imaš segreto?«

Kot bi spraševali, ali sem pristavila kavo.

Nekega petka sem prišla iz službe in pred hišo našla Natašin avto. Sedela je na terasi z možem in otrokoma.

»Mami je rekla, da ima Rok danes prej konec. Pa smo prišli.«

Rok je bil še v službi. Jaz sem imela v vrečki mleko, vložke in dve žemlji. Za večerjo sem nameravala pogreti včerajšnjo enolončnico.

Na koncu sem šla nazaj v trgovino.

Ne vem, zakaj nisem že takrat rekla ne. Malo zaradi vzgoje. Malo zato, ker sem vedela, kako hitro pri njih postaneš tista, ki dela zdraho.

Rok je sprva užival.

»Saj je fino, da se družimo.«

»Ti se družiš. Jaz režem kruh.«

»Pa pusti, bomo že.«

Ampak niso. Ko so odšli, sem jaz pobirala kozarce, praznila koše in nosila mokre brisače do pralnega stroja. Rok je navadno sedel na kavču, izmučen od savne in piva.

Enkrat sem mu brisače položila v naročje.

»Še to je del druženja.«

Takrat sva se prvič zares sprla.

Najina Neža je začela ob sobotah ostajati pri sošolki. Ko sem jo vprašala, zakaj nikoli več noče biti doma, je skomignila.

»Ker je pri nas vedno obisk. Pa Natašina otroka mi hodita v sobo, tudi če zaprem vrata.«

To sem povedala Roku. Prvič ni odgovoril, da pretiravam.

Naslednji konec tedna smo imeli načrtovan izlet. Sendviči so bili že pripravljeni, ko je pred hišo zapeljal Bojan.

Iz prtljažnika je vzel torbo.

»Samo za dve uri. Saj vama ni treba biti zraven.«

Rok je pogledal mene, potem Nežo, ki je stala obuta pri vratih.

»Danes ne gre.«

Bojan se je zasmejal, ker je očitno mislil, da se šali.

Ko je videl, da misli resno, je zaprl prtljažnik tako močno, da sem trznila.

Zvečer sva sedla za kuhinjsko mizo. Prvič sva seštela dodatne nakupe, pranje in približen strošek ogrevanja savne. Nisem hotela služiti na sorodnikih. Hotela sem, da najin prosti čas ne pomeni samodejno njihove postrežbe.

Dogovorila sva se: obiski samo po predhodnem dogovoru. Kadar pripraviva savno in večerjo, vsak odrasli prispeva dvanajst evrov. Otroci nič. Po koncu skupaj pospravimo.

Rok je sporočilo poslal v družinsko skupino.

Prvi odgovor je prišel v minuti.

Nataša: »Očitno smo postali stranke.«

Bojan: »Hvala, ne rabim takšne gostoljubnosti.«

Marija ni napisala ničesar. Naslednje popoldne je prišla osebno, z Natašo in njeno družino. Rok jih je spustil noter, ker je hotel stvar razčistiti v miru. Medtem ko smo se pogovarjali v kuhinji, sta otroka že odnesla torbe v klet.

Tako sem se znašla pred pečico, Marija pa pred mano z mokro brisačo in vprašanjem o zaračunanem objemu.

»Mami, skupaj sva se odločila,« je rekel Rok.

»Jaz sem tebi leta kuhala zastonj.«

Povesil je glavo. Poznala sem ta njegov gib. Že sem čakala, da bo rekel, naj pustimo vse skupaj.

Namesto tega je prijel brisačo s stola.

»Vem. In sem ti hvaležen. Ampak Maja ni dolžna vsako soboto kuhati za deset ljudi.«

Marija je stisnila ustnice. Nataša je začela oblačiti otroka. Pekač sem položila na štedilnik, ker so se mi tresle roke.

Odšli so brez večerje.

Naslednje tedne je bilo tiho. Nihče ni vprašal, kako smo. Na družbenem omrežju je Nataša delila zapis o ljudeh, ki jim denar pomeni več kot družina. Nisem odgovorila, sem pa zapis prebrala vsaj desetkrat.

Začela sem dvomiti. Dvanajst evrov se mi je nenadoma zdelo kot bedast razlog, da Neža ne vidi babice.

»Mogoče bi morala samo manj kuhati,« sem rekla Roku.

»Saj nisi samo ti gostila. Tudi jaz sem. Samo delo sem prepustil tebi.«

To opravičilo sem potrebovala bolj kot denar.

Prva je čez mesec dni poklicala Marija. Vprašala je, ali lahko pride na kavo.

»Brez savne,« je dodala.

Prinesla je jabolčni zavitek. Dolgo smo govorili o njenem vrtu, potem je ob umivalniku obstala z lončkoma v rokah.

»Nisem vedela, da vama je tako težko.«

»Povedala sem ti, da sem utrujena.«

Prikimala je. Ni se branila. Tisti dan je pomila skodelice in ostala še malo z Nežo.

Nataša se je vrnila šele pozimi. Prej je poklicala. Prinesla je lonec jote, čiste brisače in denar položila ob skledo s kruhom. Zvečer je z mano pobrisala tla v kleti. Bilo je malo nerodno, ampak lažje.

Bojan še vedno ne prihaja. Pravi, da se pri bratu ne bo počutil kot gost v penzionu. Pogrešamo ga, tudi Rok, čeprav tega redko pove.

Savne zdaj ne prižigamo vsak konec tedna. Včasih gremo z Nežo na sprehod, včasih samo ležimo pred televizijo. Telefon zazvoni precej manj. Še vedno me kdaj stisne, potem pa pogledam svojo mirno kuhinjo.

Rada imam našo družino. Samo rada bi, da bi bilo v njej dovoljeno reči »danes ne«, ne da bi moral potem dokazovati svojo ljubezen.