Ko je oče odšel k svoji drugi družini, sta mama in brat pričakovala, da bom jaz prevzela njegovo mesto

»Ti imaš prihranke, Maja. Jaz nimam nikogar več.«

Mama je predme potisnila položnico za elektriko, medtem ko je oče na hodniku zapiral kovček. Zadrga se je zatikala. Še danes slišim tisto njegovo jezno vlečenje, kot da je bil največji problem tistega večera preveč napolnjen kovček.

»Mene pa kar ni?« sem vprašala.

Mama me ni pogledala.

Dve uri prej smo izvedeli, da ima oče drugo družino. Ne ljubice, ne kratke napake. Družino. Žensko v Celju in šestnajstletno hčer Nežo.

Moj brat Jure je sedel za kuhinjsko mizo v trenirki, z odprtim jogurtom pred seboj. Od trenutka, ko je oče izrekel njeno starost, ni več zajel z žlico.

»Šestnajst?« sem ponovila. »Jaz sem te takrat čakala pred šolo, ker si pozabil priti pome.«

Oče je pogledal proti oknu.

»Ne moremo zdaj preštevati vsake stvari.«

Takrat sem prvič razumela, koliko lažje je lagati, če drugim prepoveš spraševati.

Odšel je še isti večer. Rekel je, da bo denar uredil, ko se stvari umirijo. Kot da bodo položnice počakale, da bomo nehali jokati.

Živeli smo v najetem stanovanju pri Kranju. Mama je po letih skrbi za babico delala po štiri ure v čistilnem servisu. Očetova plača je pokrivala večino stroškov. Jure je pri devetnajstih končeval srednjo šolo, jaz pa sem imela službo v računovodstvu in osem tisoč evrov prihrankov.

Varčevala sem za selitev. Za kavč, ki bi ga izbrala sama. Za sobote, ko mi ne bi bilo treba poslušati, kaj vse sem dolžna, ker sem najstarejša.

Prvi mesec sem plačala najemnino. Drugi mesec še zaostalo elektriko in Juretovo vozovnico. Mami sem uredila spletno banko, klicala očeta in zbirala papirje za pravno pomoč.

»Saj samo začasno,« je govorila mama.

Začasno je postalo tudi to, da je Jure moje ime napisal na listek ob praznem hladilniku: Maja, mleko, kruh, prašek.

Ko sem ga vprašala, ali bi med počitnicami delal prek študentskega servisa, je vrgel daljinec na kavč.

»A zdaj bom pa jaz plačeval, ker je on prasec?«

»Jaz tudi nisem kriva.«

»Ti vsaj imaš službo.«

To je bil odgovor na vse.

Dva meseca pozneje sem sprejela delo v manjši trgovini v Izoli. Plača ni bila višja, ampak lastnica mi je pomagala najti sobo pri starejši gospe. Kopalnico sva si delili, kuhala sem na dveh ploščah, skozi okno pa sem videla parkirišče, ne morja.

Vseeno sem prvo noč spala devet ur.

Zjutraj me je čakalo sedem neodgovorjenih klicev.

»Lepo, da ti uživaš,« je rekla mama. »Mi pa tukaj ne vemo, kako bomo do petka.«

Stala sem v delovni majici pred trgovino. V roki sem držala še topel rogljiček in ga nenadoma nisem mogla pogoltniti.

Nakazala sem dvesto evrov. Potem še sto dvajset. Svoje kosilo sem skrčila na testenine in tisto, kar je bilo pred zaprtjem znižano.

Morje sem gledala med potjo do poceni trgovine. Toliko o mojem novem življenju.

Nekega večera mi je pisala Neža.

»Vem, kdo si. Oprosti, ker sploh pišem.«

Telefon sem odložila na posteljo. Bila je skoraj otrok, pa sem bila nekaj grdih sekund jezna tudi nanjo. Na njene počitnice z mojim očetom. Na rojstne dneve, za katere sem zdaj vedela, kam je hodil.

Čez teden dni sva se srečali v Ljubljani. Prišla je z avtobusom, z nahrbtnikom med koleni in razpokano kožico ob nohtih.

Imela je njegove obrvi.

»Meni je rekel, da vidve z mamo nočeta stikov,« je povedala.

»Kaj?«

»Da sta že dolgo narazen. Da mu preprečujeta, da bi bil z Juretom.«

Za trenutek sem samo poslušala žličke za sosednjo mizo.

Pokazala mi je sporočila. V njih sem bila jaz nehvaležna hči, mama maščevalna bivša žena, on pa utrujen človek, ki se trudi za vse.

»Prejšnji mesec je rekel, da ti je plačal varščino za stanovanje na morju,« je dodala.

Zasmejala sem se. Res čudno, skoraj me je bilo sram.

Varščino sem plačala iz zadnjih prihrankov.

Neža je začela jokati.

»Nisem ti ga hotela vzeti.«

Prijela sem jo za roko. Bila je mrzla.

»Saj ga nisi. Ti nisi nič naredila.«

Ko sem prišla nazaj v Izolo, me je čakalo mamino sporočilo z oglasom za gotovinski kredit.

Pod njim je pisalo: Samo ti ga lahko dobiš.

Poklicala sem jo.

»Kredita ne bom vzela.«

Tišina.

»Torej naj greva z Juretom na cesto?«

»Ne. Ampak jaz ne morem financirati dveh gospodinjstev.«

»Po vsem, kar sem naredila zate?«

Sedla sem na tla ob postelji. Kolena so se mi tresla.

»Mami, rada te imam. Ampak odkar je odšel, me nisi niti enkrat vprašala, kako sem.«

Slišala sem njen vdih, potem ničesar. Prekinila je.

Tri dni nisva govorili. Četrti dan sem se odpeljala domov s polno mapo. Ne z denarjem.

Na kuhinjsko mizo sem položila pregled stroškov, termin za brezplačno pravno pomoč in podatke centra za socialno delo, kjer bi mama lahko preverila možnosti pomoči. Glede očetovih obveznosti do Jureta med rednim šolanjem bi se posvetovali s pravnico.

»Naslednje tri mesece lahko prispevam po sto petdeset evrov,« sem rekla. »Potem bova pogledali, kako naprej. Posojil ne bom jemala. Mojih prihrankov ne bomo več šteli med skupni denar.«

Jure je odrinil stol.

»Zdaj si pa kar naenkrat samo zase.«

»Ja. Malo pa tudi.«

Glas mi je počil. Nisem hotela, pa je.

Mama je dolgo gledala papirje. Potem je rekla, da ne zna vsega tega urejati.

»Pokazala ti bom. Ne bom pa vedno naredila namesto tebe.«

Ni bilo objema. Naslednji teden me je še vedno prosila, naj vendar plačam nekaj dodatnega. Jure je bil užaljen skoraj mesec dni, preden si je našel delo v skladišču.

Tudi očetu nisem več vsak večer pisala jeznih sporočil. Kar je naredil, ostaja njegovo. Neži sem naslednjič sama predlagala kavo.

Mami in Juretu sem odpustila tiste besede, izrečene v strahu, čeprav me nekatere še bolijo. Počasi se učimo pogovarjati tudi o čem drugem kot o denarju.

Ko me zdaj mama pokliče, včasih najprej vpraša, ali sem že jedla. Meni to veliko pomeni.

Še vedno me stisne, kadar rečem ne. Ampak ali moram res ostati brez vsega, da nihče od mojih ne bi podvomil, da jih imam rada?