Sprejela sem moževo sestro, ker ni imela kam. Sedem mesecev pozneje sem iz svojega doma odšla jaz.

»Tvojih skodelic nisem vrgla stran. V klet sem jih dala. Saj vidiš, da tukaj ni prostora za vso tvojo navlako.«

Polona je stala pred odprto kuhinjsko omarico. Na polici, kjer sem imela skodelici, ki mi ju je za vselitev podarila pokojna mama, so bile njene posode za kosmiče.

Pogledala sem Tomaža. Sedel je za mizo in mazal kruh.

»Boš kaj rekel?«

Zavzdihnil je, še preden je dvignil glavo.

»Prosim te, Maja. Ne začenjaj že zjutraj.«

Takrat sem prvič zares pomislila, da bom morala oditi jaz.

Polona je prišla k nama novembra. Razšla se je s partnerjem, najemna pogodba je bila njegova, prihrankov skoraj ni imela. Delala je v trgovini za določen čas. Ko je tisti večer pozvonila z dvema kovčkoma, je imela otekle oči in premočene čevlje.

Jaz sem ji skuhala čaj. Jaz sem iz male sobe odnesla šivalni stroj in raztegnila kavč.

»Za nekaj tednov,« je rekla. »Samo da pridem malo k sebi.«

»Saj smo družina,« sem odgovorila.

Še zdaj slišim, kako preprosto je to zvenelo.

Najino stanovanje v bloku na obrobju Kranja ni bilo veliko. Oseminpetdeset kvadratov, kredit za dvajset let, kopalnica, ki sva jo obnavljala po delih. Za polog sem prispevala denar od prodaje maminega starega stanovanja, obroke sva plačevala oba.

Nisva živela razkošno. Sva pa imela mir. Ob sobotah sva šla na tržnico, ob nedeljah je Tomaž kuhal govejo juho in se pritoževal, da vedno kupim preveč korenja.

Pogrešam take traparije. Bolj kot velike stvari.

Prve tedne je bila Polona hvaležna. Oprala je brisače, prinesla kruh, vprašala, ali lahko uporabi likalnik. Ko sem prihajala iz računovodskega servisa pozno, je bilo včasih celo prijetno, da je kosilo že čakalo.

Potem je nehala spraševati.

Najprej je prestavila začimbe. Nato stole. Moj plašč je iz predsobe odnesla v omaro, ker naj bi deloval neurejeno. Na hladilnik je pritrdila seznam živil in zraven zapisala, katere znamke naj kupujem.

»Tomaž ima te raje,« mi je pojasnila.

Kot da z njim nisem živela že enajst let.

Ko sem kaj omenila, se je nasmehnila.

»Joj, saj samo pomagam. Ne morem cel dan sedeti križem rok.«

Tomaž je bil navdušen. Ko je prišel iz izmene, ga je čakala večerja. Sestra mu je zlikala delovne majice in vedela, katero pecivo mu je pekla njuna mama.

»Malo se sprosti,« mi je govoril. »Ni treba, da imaš vse pod nadzorom.«

Jaz sem še vedno plačevala polovico stroškov, čistila kopalnico in kupovala pralni prašek. Samo prostora sem imela vedno manj.

Januarja sem vprašala, kako ji gre z iskanjem stanovanja.

Polona je položila vilice na krožnik.

»Si pogledala cene? Za luknjo hočejo šeststo evrov.«

»Vem. Sprašujem samo, kakšen je načrt.«

Tomaž me je pod mizo dregnil s kolenom.

Pozneje mi je v spalnici rekel, da sem jo ponižala.

»Pred kom? Pred tabo?«

»Veš, kaj mislim. Ravno se pobira.«

Obrnila sem se proti oknu. Nisem hotela, da vidi, kako jočem zaradi pogovora o najemnini. Tako bedasto se mi je zdelo vse skupaj.

Februarja ji pogodbe v trgovini niso podaljšali. Razumela sem, da se bo selitev zamaknila. Predlagala sem, da vsak mesec skupaj pogledamo oglase in da do takrat prispeva vsaj nekaj za hrano.

»Sestra mi ne bo plačevala, da lahko živi pri meni,« je rekel Tomaž.

Pri meni.

Tisti dve besedi sta me zaboleli bolj kot vse drugo.

Polona je začela vabiti obiske, ne da bi nama povedala. Nekega četrtka sem po desetih urah dela prišla domov in v dnevni sobi našla njeno prijateljico ter njuna mokra plašča na mojem službenem računalniku.

Ko sem prosila, naj ju umakneta, je Polona zavila z očmi.

»Saj ni iz sladkorja.«

Nisem zakričala. Računalnik sem odnesla v spalnico in se usedla na rob postelje. Skozi vrata sem slišala smeh. Mogoče se nista smejali meni. Takrat sem bila že tako napeta, da nisem več znala ločiti.

Začela sem dlje ostajati v službi. Na parkirišču pred blokom sem včasih še deset minut sedela v avtu, čeprav me je tiščalo na stranišče.

Doma nisem več odložila torbice. Nosila sem jo s sabo iz sobe v sobo.

Najhuje ni bilo to, da je Polona prestavljala moje stvari. Najhuje je bilo gledati moža, kako se ob mojem glasu utrudi, še preden povem stavek do konca.

Marca sem ga prosila, naj greva sama na sprehod.

Pri otroškem igrišču sem se ustavila.

»Ne zmorem več tako. Potrebujem, da določiva datum. Ne jutri. Ampak datum.«

Roke je tiščal v žepe.

»Hočeš, da izbiram med tabo in sestro?«

»Hočem, da imava tudi midva pravico do svojega doma.«

»Spet vse obrneš nase.«

Domov sva šla vsak po svoji strani pločnika.

Potem so prišle skodelice. Našla sem ju v kleti, v škatli poleg starega podaljška. Ena je imela odkrušen ročaj. Ne vem, kdaj se je odkrušil, in nisem spraševala.

Tisti večer sem poklicala sodelavko Vesno. Njena znanka je oddajala majhno garsonjero nad svojo hišo. Prej sem oglas večkrat gledala, potem pa zaprla. Tokrat sem prosila za številko.

Za varščino sem porabila denar, ki sem ga hranila za nov pralni stroj.

Tomažu sem povedala dva dni pred selitvijo.

»Najela sem garsonjero.«

Sprva se je zasmejal. Potem je videl potovalko.

»Zaradi par prestavljenih stvari boš uničila zakon?«

»Ne odhajam zaradi omarice.«

»Potem pa povej, kaj sploh hočeš!«

Gledala sem ga. Kolikokrat sem mu že povedala? Zvečer, zjutraj, na sprehodu. Mirno in v solzah.

»Zdaj hočem samo mir.«

Polona je prišla na hodnik in prekrižala roke.

»Če bi vedela, da te tako motim, sploh ne bi prišla.«

Nisem imela več moči, da bi jo tolažila.

Odnesla sem oblačila, dokumente, mamin prt in obe skodelici. Ključa nisem pustila na mizi. Stanovanje je bilo še vedno tudi moje in naslednji teden sem imela dogovorjen posvet glede kredita ter delitve premoženja.

Garsonjera diši po vlagi. Hladilnik ponoči brni, za oknom pa laja sosedov pes. Stroške preračunavam na papir in me stisne, ko pridem do končnega zneska.

Tomaž mi je včeraj napisal, naj se vrnem, ker je stanovanje brez mene prazno.

Vprašala sem ga, kaj bi bilo drugače. Ni še odgovoril.

Včasih me prime, da bi šla nazaj samo zato, da ne bi tako bolelo. Potem se spomnim, kako sem pred lastnim blokom čakala v avtu.

Ali bi morala še vztrajati, če sem morala vsakič znova dokazovati, da imam pravico biti tam?