Ko je tašča podarila stanovanje mlajšemu sinu, nas je vprašala, zakaj si doma ne ustvarimo sami. Takrat sva spakirala.

»Stanovanje je zdaj Rokovo. Saj menda ne bosta delala scene pred otrokom.«

Tašča je pospravila papirje v predal, še preden je Matej izpustil kljuko. Najin sedemletni Vid je stal med nama s škatlo piškotov, ki sva jih kupila za obisk. V kuhinji je dišalo po goveji juhi. Rok je sedel za mizo in gledal v telefon.

»Kako njegovo?« je vprašal Matej.

»Prepisala sem mu ga. Pri notarju smo uredili.«

Vid mi je porinil piškote v roke. Nenadoma jih ni hotel več držati.

Živeli smo v osemindvajsetih kvadratnih metrih v Mostah. Vid je spal v majhni sobi, kjer sta bila poleg postelje še pralni stroj in omara. Midva sva vsak večer raztegnila kavč. Ko je kdo ponoči šel na stranišče, je moral stopiti čez Matejeve noge.

Najemnina je bila šeststo osemdeset evrov, stroški pozimi skoraj tristo. Jaz sem delala v trgovini, Matej v skladišču. Ko sva plačala še šolsko prehrano, prevoz in obrok za star avto, sva se pri blagajni odločala, kaj bo počakalo.

Marijino stanovanje v centru je imelo tri sobe. Visoke strope, dolg hodnik in sobo, v kateri so že leta stale samo škatle.

Nikoli nisva rekla, naj nama ga da.

Ko pa je Matej pred dvema letoma omenil, da bi morali najti večje stanovanje, ga je prijela za roko.

»Ne kupujta zdaj. Bomo doma nekaj uredili. Saj nimam samo enega otroka.«

Te besede sva vzela resno. Preveč resno, očitno.

»Mami, nama si rekla, naj počakava,« je zdaj rekel Matej.

»Takrat je bilo drugače.«

»Kaj je bilo drugače?«

Rok je končno odložil telefon.

»A lahko nehamo? Tudi jaz moram nekje živeti.«

Bil je star enaintrideset let. Imel je redno službo, svojo staro sobo in mamo, ki mu je še vedno prala. To sem hotela izreči. Namesto tega sem pogledala Vida, ki si je zavezoval že zavezane vezalke.

»Midva tudi,« sem rekla.

Marija je vzdihnila.

»Petra, ti si vedno vse razlagaš kot krivico.«

Takrat sem vzela sina za roko in šla na hodnik. Matej je ostal še nekaj minut. Ko je prišel za nama, je imel rdeč vrat, tako kot vedno, kadar je požiral besede.

Doma sva se prvič po dolgem času sprla tako, da je Vid zaprl vrata svoje sobe.

»Vedno rečeš, da boš govoril z njo,« sem rekla.

»Saj sem govoril!«

»In kaj je rekla?«

Z vrha hladilnika je vzel račun za elektriko in ga položil nazaj. Ni vedel, kam z rokami.

»Da je stanovanje njeno in da lahko z njim naredi, kar hoče.«

To je bilo res. Ravno zato nisem vedela, kam naj dam svojo jezo. Nisem imela pravice do njenih sob. Imela pa sem občutek, da sva dve leti čakala pred vrati, ki jih sploh ni nameravala odpreti.

V naslednjih tednih je Marija klicala, kot da se ni nič zgodilo.

Potrebovala je prevoz na pregled. Potem je bilo treba odnesti staro omaro v klet. Potem pogledati, zakaj pušča pipa.

Rok ni mogel. Rok je delal. Rok je bil utrujen.

Ko je Matej tretjo soboto zapored obul čevlje, sem stala ob pomivalnem koritu in jokala. Čisto potiho, kar me je še bolj jezilo.

»Kaj pa mi?« sem vprašala.

»Mami je.«

»Vem. Ampak tudi ti si oče.«

Sezul se je. Tisti dan ni šel.

Zvečer mu je napisala, da sem ga obrnila proti lastni družini.

Najhuje ni bilo to sporočilo. Najhuje je bilo, da me je za trenutek pogledal, kot da mogoče drži.

Potem je najemodajalec napovedal podražitev na osemsto evrov. Korektno, po elektronski pošti, z dvema mesecema časa za odločitev.

Sedela sva na kavču in računala. Če bi ukinila Vidovo plavanje. Če bi prodala avto. Če bi jaz vzela več nedelj.

»Ne moreva mu vzeti vsega, da bova plačevala ta kavč,« je rekel Matej.

Prvič po tistem kosilu sva bila na isti strani.

Začela sva gledati stanovanja zunaj Ljubljane. Sprva skrivaj, kot da s tem priznavava poraz. Potem vsak večer.

V Trbovljah sva našla dvosobno stanovanje za štiristo trideset evrov. Stara kuhinja, tretje nadstropje brez dvigala, balkon ravno za dva stola. Vid je na ogledu vprašal, ali je lahko miza ob oknu njegova.

»Lahko,« sem rekla, še preden sva sploh vedela, ali bova dobila pogodbo.

Za varščino in selitev sva porabila skoraj ves prihranek. Kredita nama banka ob takratnih prihodkih in obroku za avto ni odobrila. Lastno stanovanje je ostalo za pozneje.

Jaz sem dobila premestitev v poslovalnico bližje novemu domu. Matej je še šest tednov vozil v Ljubljano, nato našel delo v skladišču pri Zagorju. Plača je bila nekoliko nižja, a gorivo nama ni več požrlo razlike.

Ko sva Mariji povedala, je najprej molčala.

»Mojega vnuka boš odpeljala tako daleč?« je vprašala mene.

Matej je položil telefon na zvočnik.

»Oba sva se odločila.«

»Zaradi stanovanja? Da me kaznujeta?«

»Zaradi najemnine, mami. Zaradi našega življenja.«

Nato je rekla, da bi nama pomagala, če bi vedela, da je tako hudo.

Takrat sem se morala usesti. Vedela je za zamudo pri plačilu vrtca pred leti. Za pokvarjen avto. Za zimo, ko sva si od moje sestre izposodila za stroške.

»Saj veš,« sem rekla. »Samo poslušala nisi.«

Na dan selitve je Rok poslal sporočilo, ali mu lahko Matej naslednji konec tedna pomaga prebeliti stanovanje. Marija se je umikala v manjšo sobo, on pa je želel prenoviti dnevno.

Matej je dolgo gledal zaslon.

»Ne morem. Selimo se,« je odpisal.

Nič drugega.

Prva noč v Trbovljah ni bila čudežna. Iz zgornjega stanovanja se je slišal televizor, v kopalnici je kapljala pipa, Vid pa je jokal za sošolcem. Sedela sem ob njegovi postelji in se spraševala, ali sva naredila napako.

Potem sem šla v kuhinjo. Matej je za mizo jedel kruh in sir. Prihranil je polovico zame.

»Strah me je,« sem mu rekla.

»Mene tudi.«

Tokrat me ni prepričeval, da bo vse v redu. Prisedla sem in sva jedla.

Z Marijo se še slišimo. Vid gre občasno k njej, midva pa ne čakava več na obljube. Počasi se učiva obiskati brez pričakovanj in oditi brez opravičevanja.

Še vedno ne vem, ali bolj boli neenaka pomoč ali to, da nekdo tvojo stisko vidi in jo vedno razloži v korist drugega.

Je odhod res kazen za družino, če si z njim končno poskrbel za svojo?