Štiri leta sem pomagala vzgajati vnukinjo. Potem mi je hči vzela ključ in rekla, da jo dušim.

»Ključ daj na mizo. In jutri ne hodi po Majo v vrtec. Sem že povedala vzgojiteljici.«

Nina je stala sredi hodnika, z eno roko na trebuhu. Za njenim hrbtom je moja štiriletna vnukinja objemala plišastega zajca. Jaz pa sem še vedno držala vrečko s skutnimi štruklji, kot da bo zaradi njih vse skupaj manj hudo.

»Zdaj me boš pa kar odrezala? Po vsem, kar sem naredila?«

Hči je zaprla oči.

»Mami, ravno to. Vedno prideva do tega, kaj vse si naredila.«

Ključ sem položila poleg računa za elektriko. Tako močno, da je odskočil.

Štiri leta sem bila pri njih skoraj vsak dan. Ko se je Nina po porodniški vrnila v trgovino, sem Majo pobirala po kosilu. Njen mož Tomaž je delal v izmenah v proizvodnji, jaz pa sem bila že upokojena. Prišlo je samo od sebe.

Skuhala sem, obesila perilo, peljala Majo na igrišče. Ko je zbolela, je spala pri meni, da Nina ni znova prosila za bolniško. Poznala sem pesmico, ob kateri je zaspala, in vedela, da pri juhi najprej poje korenček.

Bila sem koristna. Po moževi smrti mi je to pomenilo več, kot sem si priznala.

Ko mi je Nina povedala, da pričakuje drugega otroka, sem jo objela in jokala. Potem sem jo vprašala, ali sta dobro premislila, glede na kredit in Tomaževo negotovo službo.

Še zdaj se spomnim, kako ji je nasmeh počasi izginil.

»Saj bova zmogla, mami.«

»Vem. Samo pravim.«

To sem tisto zimo rekla tolikokrat, da mi je Nina nekoč odgovorila: »Ti nikoli samo ne praviš.«

Po Majinem rojstvu je močno krvavela. Tisto noč sem na bolnišničnem hodniku gledala vrata in čakala, da mi kdo pove kaj več. Strah se je ob drugi nosečnosti vrnil, čeprav je ginekologinja rekla, da za zdaj vse poteka dobro.

Nina je jedla premalo mesa. Preveč je stala. Kavo bi morala opustiti. Zakaj spet nosi Majo po stopnicah? Zakaj ni šla prej spat?

Vse sem opazila. In skoraj ničesar zadržala zase.

Enkrat sem ji iz hladilnika odstranila odprto pašteto, ker me je skrbelo, koliko časa je že tam. Drugič sem ji prinesla železo iz lekarne, čeprav je rekla, da bo dodatke jemala po navodilu zdravnice.

»Saj nisem otrok,« je rekla.

»Potem se pa ne obnašaj tako, kot da se ti nič ne more zgoditi.«

Ni odgovorila. Samo pospravila je škatlico na najvišjo polico.

Največji prepir se je začel zaradi otroške sobe. Nina in Tomaž sta sklenila, da bosta dojenčka najprej imela pri sebi, majhno sobo pa pustila Maji. Denarja za večje spremembe ni bilo.

Meni se je zdelo nespametno. Ponudila sem, da plačam omaro, in Nina je rekla, naj počakam, da se dogovorita.

Nisem počakala.

Pri znanki sem našla lepo ohranjeno omaro. Za prevoz sem dala petdeset evrov in prišla s prevoznikom v četrtek dopoldne, ko je bila Nina na pregledu. Imela sem ključ. Saj sem vedno imela ključ.

Iz sobe sva s Tomažem po telefonu premaknila samo manjšo polico, sem mu rekla. Pozneje sem izvedela, da me je razumel, kot da sva z Nino že vse dogovorjeni.

Ko je prišla domov, je obstala na vratih.

»Kaj je to?«

»Omara. Poglej, koliko prostora ima.«

»Rekla sem ti, da počakaj.«

»Nina, za skoraj nič denarja sem jo dobila.«

»Ni problem denar!«

Maja je sedela na preprogi. Ob hčerinem glasu je vstala in odšla po zajca.

Nina je s police pobrala škatlo svojih papirjev, ki sem jo odložila na posteljo.

»Odpiraš omare, pregleduješ hladilnik, prestavljaš stvari. Še za pregled me trikrat vprašaš, kaj je rekla zdravnica, in ko ti povem, mi ne verjameš.«

»Ker me skrbi zate!«

»Mene pa že boli želodec, ko slišim tvoj ključ v vratih.«

To me je zadelo bolj kot vse drugo. In namesto da bi utihnila, sem začela naštevati. Varstvo, kosila, noči z bolnim otrokom, denar za pralni stroj.

»Nisem vedela, da vodiš evidenco,« je rekla.

Takrat mi je vzela ključ.

Prve dni sem bila predvsem jezna. Sestri sem po telefonu rekla, da današnje mlade mame pomoč rade vzamejo, potem pa te vržejo stran. Sestra je nekaj časa molčala.

»A pomoč je bila tudi to, da si ji brez dovoljenja prinesla omaro?«

Prekinila sem pogovor pod pretvezo, da mi kipi juha. Nič nisem kuhala.

Najhuje je bilo ob dveh popoldne. Takrat sem navadno šla po Majo. Po novem sem sedela za kuhinjsko mizo in gledala uro. Enkrat sem se že obula, da bi jo samo videla skozi vrtčevsko ograjo.

Potem sem sezula čevlje. Vedela sem, da bi Nina tudi v tem videla novo prestopljeno mejo. In imela bi prav.

Šest tednov se nisva slišali. Pisala sem dolga sporočila in jih brisala. V vsakem je bilo opravičilo, za njim pa vsaj en »ampak«.

Nazadnje sem poslala samo: »Žal mi je, da sem posegala v vajin dom in tvoje odločitve. Ne bom prihajala brez dogovora. Ko boš pripravljena, bi te rada poslušala.«

Odgovor je prišel naslednji večer. Povabila me je v soboto na kratek sprehod. Brez Maje, za začetek.

Sedli sva na klop blizu njenega bloka. Nina je rekla, da zadnje tedne sama ureja prevoze iz vrtca in da sta s Tomažem izčrpana.

Skoraj sem rekla: »Vidiš.« Ugriznila sem se v jezik.

»Pogrešam tvojo pomoč,« je nadaljevala. »Ampak ne morem je plačevati s tem, da nimam več besede v lastnem stanovanju.«

Prikimala sem. Prvič brez razlage, zakaj sem hotela dobro.

Dogovorili sva se za en obisk na teden. Prevzem iz vrtca samo, če me prosita. Nobenega pospravljanja po omarah. Nobenih pripomb o hrani, razen če me Nina vpraša.

Ni šlo čisto gladko. Ko sem spet videla Majo, mi je planila v naročje in vprašala, ali sem bila bolna. Komaj sem odgovorila, da sva se z mamico morali nekaj dogovoriti.

Prejšnji teden mi je Nina pokazala kotiček za dojenčka v spalnici. Posteljica je bila tam, kjer se meni ni zdelo najbolj praktično.

Že sem odprla usta. Potem sem vprašala, ali potrebujeta pomoč pri pranju posteljnine.

»To bi mi pa res prav prišlo,« je rekla in mi podala košaro.

Ključa še nimam nazaj. Tudi prosim ne zanj.

Še vedno me zaboli, ko moram pozvoniti, ampak zdaj počakam, da mi hči sama odpre.

Kako naj jo naučim, da sme postaviti mejo drugim, če je sama ne zmorem spoštovati?