Tašča mi je rekla, da je druga snaha bolj ranljiva. Jaz pa sem po službi čistila stopnišča, da sva lahko plačala kredit.

»Nika je bolj ranljiva kot ti, Maja. Ona potrebuje oporo.«

Anka je to rekla med nedeljskim kosilom, medtem ko je pred drugo snaho potisnila kuverto. Jaz sem pod mizo stiskala razpokane dlani. Tisto jutro sem dve uri čistila stopnišče, da bi nama naslednji teden po plačilu kredita ostalo še za bencin.

»In jaz sem kaj?« sem vprašala.

Mož Matej je odložil vilice. Njegov brat Tomaž je pogledal v krožnik. Nika je kuverto obrnila z napisom navzdol.

»Spet boš delala scene,« je zavzdihnila tašča.

Takrat mi je postalo jasno, da mojega vprašanja sploh ni slišala.

Z Matejem sva živela v dvosobnem stanovanju v Celju. Kupila sva ga sedem let prej, ko sva oba imela redni službi in sva verjela, da bova z malo previdnosti zmogla. Potem je njegovo podjetje zmanjšalo število zaposlenih. Novo službo je našel hitro, a za skoraj tristo evrov nižjo plačo.

Jaz sem bila oskrbovalka na domu. Pomagala sem starejšim pri umivanju, oblačenju in pripravi obrokov. Rada sem imela svoje delo, čeprav sem včasih prišla domov tako izčrpana, da sem sedela na robu kadi in še deset minut nisem mogla sezuti čevljev.

Ob sobotah sem dodatno čistila manjši blok. Matej je prevzemal nadure, kadar so bile na voljo. Nisva hodila na dopust. Avto sva peljala na servis šele, ko je mehanik rekel, da odlašanje ni več varno.

Otroka nisva imela. O tem nisem rada govorila, ker je vsak pogovor prej ali slej postal razprava o tem, ali preveč delam in ali bi se morala malo sprostiti.

Nika in Tomaž sta imela dva majhna otroka ter stanovanje v pritličju Ankinine hiše. Razumela sem, da potrebujeta pomoč. Res sem jo. Ko je bil mlajši bolan, sem jima večkrat pustila kosilo pred vrati.

A Anka je k njima hodila skoraj vsak dan. Pobirala je otroka v vrtcu, kupovala čevlje, plačevala dejavnosti. Niki je za rojstni dan podarila drag aparat za kavo.

Meni je prinesla kuhinjske krpe.

»Ti si praktična,« je rekla.

Takrat sem se še zasmejala. Saj kaj pa naj bi.

Najbolj me niso bolele stvari. Bolelo me je, da me je poklicala predvsem takrat, ko je potrebovala prevoz na pregled, oprano zimsko odejo ali nekoga, ki bo prišel pogledat, zakaj ji pralni stroj ne izčrpava vode.

»Maja, ti se na starejše spoznaš,« je rekla, ko je bilo treba organizirati nego njene sestre po operaciji.

Tri večere sem telefonirala, urejala papirje in iskala proste termine. Potem sem na družinskem obisku poslušala, kako je Nika uboga, ker ponoči slabo spi.

Tudi jaz sem slabo spala. Samo nihče ni vprašal.

Mateju sem sprva govorila previdno.

»Se ti ne zdi, da tvoja mama pri nama vidi samo to, kaj še lahko narediva zanjo?«

»Ve, da sva samostojna,« je rekel.

»Samostojna ne pomeni, da nisva nikoli utrujena.«

Pogledal me je, potem pa začel zlagati posodo v pomivalni stroj. Ta njegov molk me je znal bolj razjeziti kot prepir.

Stvari so se zaostrile februarja. Poračun ogrevanja je bil višji, kot sva pričakovala, meni pa so zaradi bolniške izplačali manj. V trgovini sem s traku odstranila sir in pralni prašek. Prodajalka ni rekla nič, jaz sem pa še ves dan čutila vročino v obrazu.

Tisti večer je Anka poklicala, ali bi ji lahko v petek prišla pomit okna.

»Ta teden ne morem. Dodatno delam,« sem rekla. »Trenutno nama je kar težko z denarjem.«

Nisem je prosila za nakazilo. Hotela sem samo, da enkrat sliši, zakaj nimam več časa za vse.

»Vsi imamo stroške,« je odgovorila. »Vidva vsaj nimata otrok.«

Potem mi je povedala, da je Niki kupila nov sušilni stroj, ker se ji ob dveh otrocih drugače zmeša.

Po klicu sem sedela za kuhinjsko mizo. Matej me je našel z odprto bančno aplikacijo in mrzlo skodelico čaja.

»Ne morem več poslušati, kako sem jaz vedno tista, ki zmore,« sem rekla.

Usedel se je nasproti mene.

»Nisem vedel, da je tako hudo.«

»Ker vsakič, ko začnem, rečeš, da pač taka je.«

Ni se branil. Prvič ni.

Na tisto nedeljsko kosilo sva šla dva tedna pozneje. Dogovorila sva se, da ne bova odpirala denarja. Otroka sta bila vesela obiska, Anka je skuhala govejo juho, nekaj časa smo se celo normalno pogovarjali.

Potem je prišla kuverta.

»Za morje,« je rekla Niki. »Da boste malo zamenjali okolje.«

Meni pa je nekaj minut prej pojasnjevala, da si ljudje danes preveč privoščimo in premalo varčujemo.

Vprašala sem jo, zakaj za naju veljajo drugačna merila. Odgovorila je, da je Nika bolj ranljiva.

»Ker jaz ne jokam pred tabo, misliš, da mi ni težko?«

»Ne obračaj mojih besed.«

»Samo odgovori mi. Kdaj si me nazadnje vprašala, kako sem, ne da bi potem nekaj potrebovala?«

Nika je odmaknila stol.

»Jaz nisem nikogar prosila, naj tebi kaj vzame.«

»Vem,« sem rekla. »Ne prepiram se s tabo.«

In res se nisem. Čeprav sem ji bila že mesece potiho zamerila celo stvari, za katere sploh ni bila kriva.

Anka je začela pospravljati še polne krožnike.

»S svojim denarjem bom delala, kar bom hotela.«

»Seveda boš,« je rekel Matej. »Ampak Maji ne boš govorila, da pretirava, ko pove, da je izčrpana.«

Obstala je s krožnikom v rokah.

»Zdaj boš pa zaradi nje še ti proti meni?«

Matej je pogledal mene. Potem spet njo.

»Nisem proti tebi. Samo strinjam se z njo.«

Domov sva šla pred sladico. V avtu sem jokala, on pa je vozil brez radia. Na parkirišču me je prijel za roko.

»Prepozno sem se oglasil,« je rekel.

Nisem rekla, da ni res.

Naslednje tedne nisva hodila na družinska kosila. Anki sva sporočila, da potrebujeva premor. Sorodnikom je povedala, da sva užaljena zaradi denarja. Nekateri so nama pisali, da je mama ena sama.

Matej je odgovarjal sam. Mene ni več prosil, naj zaradi miru malo potrpim.

Kredit je ostal. Dodatno delo tudi. Doma pa ni bilo več prepirov po vsakem obisku in mojega nočnega premlevanja, kaj bi morala reči drugače.

Anko včasih pogrešam. Predvsem tiste redke trenutke, ko sva lahko skupaj pili kavo in ni nihče ničesar pričakoval od mene.

Še vedno se sprašujem, ali bi morala prej povedati, kako zelo me boli. Ampak ali moraš res najprej razpasti pred ljudmi, da ti verjamejo, da potrebuješ malo nežnosti?