S pljučnico sem mu kuhala kosilo, on pa je odrinil krožnik: po 26 letih sem nehala kuhati za moža

»A si spet pogrela včerajšnje meso?« je vprašal Tone in z vilicami privzdignil košček piščanca.

Stala sem pri koritu, prepotena od vročine. Pod pižamo me je treslo, na kuhinjskem pultu pa so ležali antibiotiki, ki mi jih je zdravnica tisto dopoldne predpisala zaradi pljučnice.

»Sveže je,« sem rekla. »Samo malo dlje se je peklo. Zaspala sem na kavču.«

Odrinil je krožnik.

»Potem bi pa povedala, da ne bo nič pametnega za jest.«

Takrat nisem zajokala. Ugasnila sem štedilnik, pustila posodo in šla v spalnico. Prvič v šestindvajsetih letih me ni zanimalo, kaj bo moj mož jedel.

Pri nama se ni začelo z žaljivkami. Začelo se je z majhnimi željami, ki se mi niso zdele nič posebnega.

Tone ni maral čebule. Česen mu je smrdel še naslednji dan. Omak ni jedel, ker ni vedel, kaj je v njih. Zelenjava je morala ostati čvrsta, meso ni smelo biti suho, krompir pa ne postan.

Imel je tudi laktozno intoleranco. To sem vedno jemala resno. Kupovala sem mleko brez laktoze in preverjala sestavine. S tem nisem imela težav. Težava je bila, da je sčasoma vsaka njegova želja postala pravilo, vsaka moja pa kompliciranje.

Če sem si zaželela enolončnico, sem jo skuhala v majhnem loncu zase. Zanj posebej meso in prilogo. Če sem prišla pozno iz trgovine, kjer sem delala izmensko, sem najprej pogledala na uro. Ne zato, ker bi bila lačna. Zato, ker je Tone jedel ob pol petih.

»Saj si rada v kuhinji,« je govoril pred drugimi.

Jaz sem se nasmehnila. Kaj pa naj bi? Pokvarila nedeljsko kosilo pri njegovi mami z razlago, da včasih jem stoje, medtem ko njemu pripravljam svež krompir?

Najina hči Nika me je že prej opozarjala.

»Mami, oči zna uporabljati ponev.«

»Pusti, hitreje naredim sama.«

To sem ponavljala tako dolgo, da sem skoraj verjela, da je to dober razlog.

Tone je delal v vzdrževanju. Prišel je domov utrujen in jaz sem to spoštovala. Tudi kadar je bilo treba zamenjati bojler ali urediti kaj okoli hiše, je stvari opravil. Zaradi tega sem se počutila nehvaležno, če sem omenila kuhanje.

Ampak mojega dela nihče ni videl, dokler ni bilo opravljeno narobe.

Tisti večer s pljučnico je dvakrat odprl vrata spalnice.

Prvič je vprašal, kje je kruh.

Drugič, ali imamo kaj narezka.

»Ne vem, Tone. Poglej.«

Obstal je na pragu.

»Zakaj si pa zdaj taka?«

Obrnila sem se proti steni. Nisem imela moči, da bi ga še tolažila, ker sem bila bolna.

Naslednje jutro sem na telefonu odprla beležko. Napisala sem mleko brez laktoze, njegove kosmiče, piščanca, krompir. Potem sem seznam izbrisala.

Ko je prišel iz službe, sem sedela za mizo in jedla juho, ki mi jo je prinesla soseda Milena.

»Kaj je zame?«

Žlica mi je obstala nad krožnikom.

»Od danes si obroke urejaš sam.«

Nasmehnil se je, kot da se hecam.

»Dokler ne ozdraviš?«

»Ne. Tudi potem.«

V kuhinji je postalo tiho. Slišala sem hladilnik in njegov ključ, ki ga je vrtel med prsti.

»Po vseh teh letih mi boš zdaj odrekala kosilo?«

»Ne odrekam ti kosila. Jaz ga ne bom več kuhala.«

Tega ni razumel. Ali pa ni hotel.

Prve dni je živel od kruha, jajc in hrane za s seboj. Potem je začel govoriti o denarju.

»Veš, koliko me to stane?«

»Vem. Lahko si tudi skuhaš.«

Pokazal mi je račun, kot bi bila kazen moja. Takrat sem prvič omenila njegove nedeljske izlete z motorjem. Takoj mi je bilo žal, ker nisem hotela tekmovati, kdo več zapravi. Hotela sem samo, da moj čas neha veljati za nekaj zastonj.

Najtežje ni bilo njegovo kuhanje. Najtežje je bilo gledati njegovo slabo voljo in ne vstati.

Ko je odprl napačen predal, sem že hotela pokazati, kje je cedilo. Ko je zažgal riž, sem skoraj pristavila drugega. Sedela sem na kavču z rokami pod odejo in čakala, da me tista nuja mine.

Enkrat ni minila. Vstala sem in mu olupila krompir.

Potem sem se ustavila pri drugem.

»Ne,« sem rekla bolj sebi kot njemu in odložila nož.

Teden pozneje me je poklicala njegova mama.

»Tone pravi, da se nekaj kujata zaradi hrane.«

Zaradi hrane. Kar naenkrat je bilo vseh šestindvajset let zloženih v eno razvajeno zamero.

Povedala sem ji za pljučnico. Nekaj časa je molčala.

»Moški pač ne pomislijo vedno.«

»Potem je pa čas, da začnejo.«

Roke so se mi tresle še po koncu klica. Nisem vajena tako govoriti. Jaz sem bila tista, ki je ob praznikih prinesla še dodaten pekač, da zagotovo ne bi česa zmanjkalo.

Nika je prišla domov iz Maribora naslednji petek. V kuhinji je našla očeta pred odprtim zavojčkom riža.

»Koliko tega dam?« jo je vprašal.

Pogledala je mene. Jaz sem gledala skozi okno.

»Na embalaži piše, oči.«

Zvečer je sedel nasproti mene.

»A me ti sploh še imaš rada?«

To me je zadelo bolj kot vse pripombe o kosilu.

»Imam. Ampak zadnje čase me je strah priti domov, če ne vem, kaj bom dala na mizo. Se ti zdi to normalno?«

Spustil je pogled.

Povedala sem mu za rojstni dan, ko sem si želela v gostilno, pa sem nazadnje kuhala, ker tam niso pripravljali mesa po njegovo. Za večere, ko sem jedla ostanke, on pa sveže. Za tisti stavek ob moji bolezni.

»Nisem mislil tako,« je rekel.

»Ampak jaz sem tako živela.«

Ni se čez noč spremenil. Še vedno je kdaj vzdihnil preglasno. Enkrat je rekel, da pri sodelavcu žena brez težav skuha vsak dan.

»Potem pa vprašaj še njo, kako ji je,« sem odgovorila.

Zdaj sta minila dva meseca. Za svoje obroke skrbi sam. Včasih jéva isto, če se tako dogovoriva, jaz pa spet kuham tudi jedi, ki jih imam rada. Včeraj sem naredila ričet. S čebulo.

Prejšnjo soboto me je prvič vprašal: »Greš malo na sprehod, preden začneva kaj delati?«

Šla sem. Posoda je počakala in nihče ni ostal lačen.

Še vedno ga imam rada, samo nazaj k staremu ne morem več. Je res treba ženski zboleti, da sme za mizo enkrat samo sedeti?