Doma so mi govorili, da sem breme in da ne bom nikoli mama. Mož, s katerim so me prisilili v zakon, pa me je prvi vprašal, kaj si želim jaz.

»Nehaj se tresti. Še vesela bodi, da te hoče,« je rekla mama in mi tako močno zapela ogrlico, da me je uščipnila v vrat.

V ogledalu sem videla nevesto z rdečimi očmi. Iz kuhinje je oče zavpil, da avto že čaka. Na postelji je ležal moj telefon. Mama ga je prejšnji večer vzela, ker nisem nehala klicati prijateljice Neže.

»Danes ne boš delala sramote, Maja.«

Stara sem bila šestindvajset let. Andrej, moški, ki me je čakal pred hišo, jih je imel štiriinštirideset. Poznala sem njegov kombi, njegovo mizarsko delavnico in to, da je očetu nekoč posodil denar. O njem samem nisem vedela skoraj ničesar.

Pri nas doma se ni reklo, da me silijo v poroko. Reklo se je, da mi pomagajo urediti življenje.

Po izgubi službe v trgovini sem se vrnila v svojo otroško sobo na obrobju manjšega kraja na Dolenjskem. Nadomestilo je hitro pošlo. Mami sem dajala za hrano, očetu pomagala pri drveh, občasno čistila stopnišča. Vseeno sem vsak večer poslušala, koliko stanem.

Najhuje je postalo, ko me je zapustil dotedanji fant. Mami sem v joku priznala, da me skrbijo neredne menstruacije. Nobene diagnoze nisem imela. Samo cikluse, ki so včasih trajali pet tednov, včasih dva meseca.

Čez teden dni je že teta vedela, da »z mano nekaj ni v redu«.

»Moški hočejo družino,« mi je mama razlagala med lupljenjem krompirja. »Ti pa ne veš, ali jo sploh lahko daš.«

To je ponavljala tako dolgo, da sem ji začela verjeti. Ko je predlagala Andreja, nisem slišala ponudbe. Slišala sem zadnjo možnost, preden me vržejo iz hiše.

Pozneje je oče to tudi povedal. Če bom vse zavrnila, naj si do konca meseca poiščem drugo streho.

Na poroki sem pred matičarko izrekla da. Tega dela ne olepšujem. Lahko bi rekla ne, ljudje to radi rečejo. Ampak takrat sem imela na računu triinosemdeset evrov in občutek, da sem pokvarjena stvar, ki jo nekdo še vedno želi vzeti.

Prvi večer v Andrejevi hiši sem sedela na robu postelje, oblečena do vratu.

Pogledal me je, nato kovček pri vratih.

»Bi rada, da spim v drugi sobi?«

Prikimala sem.

Ni zavzdihnil. Ni me spraševal, zakaj sem se potem poročila. Iz omare je vzel odejo.

»Ključ je na notranji strani vrat. Če boš tako lažje spala.«

Zaklenila sem. Potem sem jokala skoraj do jutra, ker mi je bilo od olajšanja slabo.

Andrej ni bil človek velikih besed. Zjutraj je skuhal kavo, vprašal, ali jem kruh z maslom, in odšel v delavnico za hišo. Na mizi je pustil rezervni ključ.

Tretji dan sem razbila krožnik. Ko je vstopil, sem že klečala med črepinjami in se opravičevala.

»Pusti, porezala se boš.«

Segel je proti meni. Pokrila sem si obraz.

Obstal je.

Tistega večera me je prvič naravnost vprašal, kaj se je dogajalo doma. Povedala sem samo del. Da so vpili. Da me je oče kdaj prijel tako močno, da sem nosila dolge rokave. Da moram biti hvaležna, ker me je on pripravljen imeti, čeprav verjetno ne morem roditi.

Andrej je odložil skodelico.

»Kdo ti je to rekel? Zdravnica?«

Odkimala sem.

Dolgo je gledal v mizo.

»Tvoj oče mi je rekel, da si želiš mirnega človeka. Da si utrujena od fantov svojih let.«

Takrat sem ga prvič pogledala zares.

»Rekel je, da veš.«

»Česa?«

»Da nimam kam drugam.«

Vstal je in šel do okna. Zunaj je nekaj časa prestavljal cvetlični lonec, ki ga ni bilo treba prestaviti. Ko se je vrnil, je imel stisnjene ustnice.

»Maja, če bi vedel …«

Potem je utihnil. Dobro, da je. Tistega večera nisem prenesla še ene obljube.

Naslednji dan mi je ponudil pomoč pri iskanju sobe in službe, če želim oditi. Rekel je, da se lahko pogovoriva tudi o razvezi. Ni zahteval odgovora.

Ostala sem. Sprva zato, ker me je bilo strah. Šele pozneje tudi zato, ker sem si želela ostati.

Ni šlo gladko. Ko sem hotela spet čistiti stopnišča, je rekel, da mi ni treba delati za drobiž. Slišala sem prepoved in nanj prvič zavpila.

»Ne boš še ti odločal namesto mene!«

Najprej se je branil. Potem je sedel.

»Prav imaš. Nerodno sem povedal.«

Službo sem sprejela. Za prve svoje evre sem kupila čevlje in jih tri dni skrivala v prtljažniku. Potem sem dojela, da me nihče ne bo zasliševal zaradi računa.

K osebni zdravnici sem šla sama. Napotila me je h ginekologinji in mi pomagala poiskati psihološko pomoč. Andrej me je peljal, kadar ni bilo avtobusa, a je počakal zunaj.

Preiskave niso pokazale razloga, da bi me kdo razglasil za neplodno. Neredne cikluse je bilo treba spremljati, ne pa iz njih narediti obsodbe.

»Pa tudi če bi imeli težave z zanositvijo, to ne pove ničesar o vaši vrednosti,« je rekla ginekologinja.

Sram me je bilo, kako zelo sem potrebovala te besede.

Z mamo sem se sprla po tistem, ko je prišla brez najave in vprašala, ali sem že noseča. Stala je v moji kuhinji in s prstom pobrala drobtino s pulta.

»Andrej tudi ne bo večno čakal.«

Roke so se mi tresle, ko sem odprla vrata.

»Danes pojdi. Naslednjič prej pokliči.«

Očetu sem pozneje vrnila svoj ključ. Tisti večer sem bruhala od tesnobe. Meje niso bile nič kaj osvobajajoče na začetku. Samo grozne so bile.

Z Andrejem sva se za otroka odločila skoraj dve leti po poroki. Do takrat sem dobila redno delo v šolski kuhinji in prvič nekam spadala, ne da bi morala ves čas odplačevati svojo prisotnost.

Ko sem mu pokazala pozitiven test, je sedel na zaprto straniščno školjko.

»Si vesela?« je vprašal.

Šele ko sem prikimala, me je objel.

Najina hči se imenuje Urška. Mama je ob njenem rojstvu rekla, da se je »na koncu vse lepo izšlo«. Nisem se prepirala. Samo nisem ji dovolila, da bi ostala sama z njo. Za zdaj še ne.

Včasih hčerko držim med hranjenjem in pomislim na dekle pred poročnim ogledalom. Najraje bi ji povedala, da ji ni treba roditi otroka, da bi si zaslužila ljubezen.

Ali je narobe, da sem našla mir, pa staršem še vedno ne morem reči, da jim odpuščam?