Leta sem molčala o moževih ljubicah zaradi hčerke. Po nesreči pa je v bolnišnico prišla tašča — in mi povedala nekaj, česar nisem pričakovala

»Ne morem zdaj priti. Saj si v bolnišnici, tam bodo poskrbeli zate.«

Telefon sem držala ob ušesu z roko, v kateri je bila kanila. Pod rebri me je trgalo ob vsakem vdihu. Na hodniku je nekdo premikal voziček, moj mož pa je na drugi strani zavzdihnil, kakor da sem ga poklicala zaradi pokvarjenega pomivalnega stroja.

»Marko, avto so morali razrezati, da so me dobili ven.«

Za trenutek je utihnil. Potem sem zaslišala ženski glas.

»Jutri pridem,« je rekel in prekinil.

Nisem jokala. Gledala sem svoj poročni prstan, ki so mi ga sneli zaradi otekanja in pospravili v prozorno vrečko med osebne stvari. Osemnajst let zakona je ležalo ob polnilcu in razbitem telefonu.

Do nesreče sem bila prepričana, da znam potrpeti bolje kot druge ženske.

Prvič sem ga zalotila, ko je bila Nika stara štiri leta. Na njegovem telefonu je zasvetilo sporočilo: »Še vedno dišim po tebi.« Ravno sem zlagala majhne spodnje majice. Spomnim se, da sem eno prepognila trikrat, ker nisem vedela, kam naj dam roke.

Rekel je, da je bilo samo enkrat. Da sva se oddaljila. Da sem ves čas samo mama.

In jaz sem se opravičila, ker sem bila utrujena.

Danes me je tega stavka bolj sram kot vseh laži, ki sem jih pozneje povedala drugim.

Da dela nadure. Da ima službeno večerjo. Da za obletnico nisva šla nikamor, ker nama več pomeni mir doma.

Živeli smo v vrstni hiši na obrobju Kranja. Kredit, dva avtomobila, pelargonije na balkonu. Ob nedeljah juha in pečenka, decembra družinska fotografija pred smrečico. Na fotografijah je imel Marko roko okoli mojih ramen. Čez deset minut je že gledal v telefon.

Delala sem v računovodstvu manjšega podjetja. Moja plača je šla za položnice, hrano in Nikino glasbeno šolo. Njegova naj bi pokrivala kredit in večje stroške. Ko sem vprašala, zakaj spet zamujava z obrokom, je zabrusil, da nimam pojma, koliko stane življenje.

Nehala sem spraševati.

Sestra Petra me je nekoč počakala pred službo.

»Ti sploh še veš, kaj si želiš?«

»Da ima Nika normalen dom.«

Pogledala me je tako žalostno, da sem se razjezila nanjo. Dva tedna je nisem poklicala. Lažje je bilo biti jezna na sestro kot priznati, da me mož ne mara več niti toliko, da bi se pri laži potrudil.

Nesreča se je zgodila novembra, ko sem se vračala iz službe. Deževalo je. Na križišču je voznik iz nasprotne smeri zavil predme. Spomnim se udarca, vonja po sproženi varnostni blazini in gasilca, ki me je ves čas spraševal, kako mi je ime.

Imela sem zlomljeno medenico, tri rebra in poškodovano vranico. Prvo noč so me skrbno spremljali. Zdravnica je govorila mirno, jaz pa sem mislila samo na Niko. Ali je jedla? Kdo jo bo peljal v šolo?

Marko tisti večer ni prišel niti domov. To sem izvedela naslednji dan, ko je Petra pripeljala hčerko.

Nika je obstala pri vratih sobe. Pri petnajstih je bila nenadoma spet majhna.

»Saj boš domov prišla, ne?«

Prikimala sem in stisnila ustnice, ker se mi je brada tako tresla.

Petra ji je dala denar za čaj iz avtomata. Ko sva ostali sami, je odložila vrečko s copati na stol.

»Pri meni je spala. Sama me je poklicala ob enajstih.«

Zaprla sem oči.

»Rekla mu bom, naj bo bolj odgovoren.«

»Ne,« je rekla Petra. »Tokrat ne boš ti iskala lepših besed za to, kar je naredil.«

Tretji dan je prišla tašča Marija. Prinesla je čisto spalno srajco in glavnik. Vedno je bila urejena, zadržana ženska. Leta sem mislila, da me ima za preveč občutljivo.

Sedla je k postelji in začela previdno razčesavati vozle v mojih laseh.

»Poklicala sem ga,« je rekla. »Povedal mi je, da pretiravaš. Da imaš nekaj zlomljenega, ampak ni hudega.«

Nisem odgovorila.

»Potem sem govorila s Petro.«

Glavnik je položila v naročje.

»Moj sin je. Ampak zaradi tega ti ni treba propasti ob njem.«

Takrat sem zajokala. Grdo, na glas, z bolečino v rebrih. Marija mi je držala posodo, ker mi je postalo slabo. Ni mi govorila, naj se pomirim.

Marko je prišel četrti dan. V plašču, z vrečko mandarin in pogledom na uro.

»Noriš po nepotrebnem,« je začel. »Mama me kliče, Petra mi piše. Kaj jim govoriš?«

V sobi sta bili tudi onidve. Prosila sem ju, naj ostaneta.

»Kje si bil tisto noč?« sem vprašala.

Pogledal je proti vratom.

»Zdaj res ni čas za najine prepire.«

»Ko sem ležala tukaj in te prosila, da prideš. Kje si bil?«

»Pri sodelavki. Imela je težave.«

Marija je odmaknila njegov plašč s stola in sedla.

»Tvoja žena jih je tudi imela,« je rekla.

Obraz mu je potemnel.

»Lepo. Zdaj ste se pa vse spravile name.«

Nekoč bi ga začela miriti. Tokrat sem pustila, da je bil jezen.

»Hočem ločitev.«

Besede so prišle tišje, kot sem pričakovala.

Nasmejal se je, kratko in brez veselja.

»S čim boš pa živela? Hiša ni zastonj. Pa pomisli na Niko.«

Ob njenem imenu sem skoraj popustila. Potem sem se spomnila, da je morala sredi noči sama iskati odraslega, na katerega se lahko zanese.

»Ravno nanjo mislim.«

Po odpustu sem šla k Petri. Spala sem v njeni dnevni sobi, ob kavču pa je stala hodulja. Pomagala mi je pri umivanju in se delala, da ne vidi, kako me je sram. Marija je vozila Niko na obiske in nama prinašala kosila.

Nič ni bilo preprosto. Nadomestilo med bolniško je bilo nižje od plače. Odvetnico sem najprej vprašala, koliko stane posvet. Marko je pošiljal sporočila, enkrat ljubeča, drugič grozeča. Da razbijam družino. Da bo vse drugače, če pridem nazaj.

Nika je nekega večera sedla na rob kavča.

»A si zaradi mene ostala z njim?«

Nisem ji mogla več lagati.

»Tudi zaradi tebe. Ampak to je bila moja odločitev, ne tvoja krivda.«

Gledala je svoje nogavice.

»Jaz sem pa mislila, da mora biti tako. Da se mame pač delajo, da ne vidijo.«

Ta stavek me še vedno zaboli.

Zdaj sva v majhnem najemniškem stanovanju. Postopek še traja, o hiši in kreditu se dogovarjamo prek odvetnikov. Hodim bolje, ob dežju me medenica še boli. Včasih po plačilu položnic dolgo računam, kaj lahko počaka.

Ampak ko zvečer obrnem ključ, ne poslušam več, kakšne volje je kdo na drugi strani vrat.

Še vedno se sprašujem, koliko let sem Niko učila potrpeti, ko sem jo hotela samo zaščititi. Upam, da ji zdaj kažem tudi to, da si sme premisliti in oditi.