Mama je sestri dala ključ najinega stanovanja. Ko sem zahtevala, da ga vrne, mi je rekla, da uničujem družino.

»Kaj delaš v moji spalnici?« sem vprašala sestro, ki je stala pred odprto omaro v moji jopici. Na postelji je ležala njena potovalka. Iz kuhinje je dišalo po kavi, v dnevni sobi pa je neki moški z nogavicami na najini klubski mizici gledal televizijo.

Nina me je pogledala, kot da sem jaz prišla prezgodaj.

»Mama je rekla, da ne bo problema.«

Vrečka iz trgovine mi je zdrsnila na tla. Jogurt je počil ob robu omarice.

»Kako si prišla noter?«

Iz žepa je potegnila ključ z zelenim obeskom. Tistim, ki sem ga dala mami za nujne primere.

Z Rokom sva stanovanje v Kranju kupila pred tremi leti. Dvosobno, v četrtem nadstropju brez dvigala. Kredit sva odplačevala z mojo plačo računovodkinje in njegovim delom v vzdrževanju. Kuhinja je bila rabljena, kavč na obroke. Ampak bilo je najino.

Mami nama je ob nakupu prispevala tri tisoč evrov. Takrat sem jokala od hvaležnosti. Pozneje sem ugotovila, da se tistih treh tisočakov spomni vsakič, ko ji rečem ne.

Najprej so bile malenkosti. Prestavila je lonce, ker jih jaz očitno nisem znala pospraviti. Šestletnemu Jaku je kupovala sladkarije in mu naročila, naj mi ne pove. Pred njim je rekla, da pretiravam, ker mora zvečer pravočasno v posteljo.

»Pri meni si tudi ti zrasla, pa ti nič ne manjka,« je rekla, ko sem jo prosila, naj upošteva najina pravila.

Rok je sprva molčal. Potem vedno manj.

Nekega večera je na kuhinjski mizi našel razgrnjene bančne izpiske. Mama jih je vzela iz predala, ker je iskala kuverto.

»Zakaj pa toliko dajeta za kredit? In ta zavarovanja? Rok, tole sta slabo uredila.«

Ko je odšla, me je vprašal:

»A sploh lahko kaj ostane med nama?«

Rekla sem mu, da misli dobro. To sem govorila tako pogosto, da mi je šlo že sami na živce. Samo nisem vedela, kako nehati.

Zdaj pa je Nina stala v moji spalnici.

Z zadnjim fantom se je spet razšla. Pri mami naj bi bila preveč utesnjena, pri nama pa je bilo bližje njeni službi. Tako je pojasnila, medtem ko je iz moje omare jemala še sušilnik za lase.

»Samo za par dni. Kaj delaš tak cirkus?«

Moški v dnevni sobi je bil njen prijatelj. Tega prej nisem nikoli videla.

Poklicala sem mamo. Prvič se ni oglasila. Drugič je vzdihnila, še preden sem kaj rekla.

»Nina potrebuje malo miru. Saj imate kavč.«

»Dala si ji najin ključ.«

»Ne bodi zdaj taka. Sestra je.«

»In jaz sem tvoja hči. Zakaj mene nisi vprašala?«

Nekaj trenutkov je bilo tiho.

»Ker sem vedela, da bo Rok kompliciral.«

Ko je mož prišel po Jaka iz vrtca, sta pred blokom najprej zagledala Nininega prijatelja, ki je kadil pri vhodu. Jaz sem medtem sedela v kuhinji in se tresla od jeze.

Rok ni kričal. Nino je prosil za ključ in ji povedal, da mora oditi.

»Tvoja žena bi me pustila. Ti jo ščuvaš,« mu je zabrusila.

Takrat sem vstala.

»Ne. Jaz hočem, da greš.«

Še sama sem se ustrašila svojega glasu.

Nina je pobasala stvari in pri vratih odvrgla ključ na tla. Jaka je stal za Rokom in gledal v zelen obesek.

»A smo skregani?« je vprašal, ko je odšla.

Objela sem ga. Nisem vedela, kako otroku razložiti nekaj, česar sama nisem znala urediti trideset let.

Naslednji dan sva zamenjala cilindrični vložek na vratih. Račun sem spravila v predal, potem pa se zjokala. Počutila sem se, kot da sem mamo zaklenila iz svojega življenja, čeprav sem ji še isto jutro napisala, da lahko pride na obisk, kadar se dogovorimo.

Odgovorila je: »Po vsem, kar sem naredila zate.«

Potem me je poklicala teta Milena.

»Mama pravi, da ji ne pustiš več videti vnuka.«

Stala sem pred službenim vhodom s hladno malico v roki. Morala bi nazaj za računalnik, jaz pa sem teti razlagala, da obisk ni isto kot nenapovedan prihod s ključem.

Tisti tedni so bili grozni. Mama ni dvigovala telefona. Nina je v družinsko skupino napisala nekaj o ljudeh, ki zaradi stanovanja pozabijo na kri. Jaz sem preverjala telefon še ponoči.

Rok me je nekega večera našel na robu kadi.

»Ne zahtevam, da izbiraš med mano in mamo,« je rekel. »Ampak ne morem več živeti tako, da ima njena slaba volja večjo težo kot vse, kar rečem jaz.«

To me je zabolelo bolj kot Ninina sporočila. Ker je imel prav.

Mami sem napisala daljše sporočilo. Trikrat sem ga izbrisala. Na koncu sem poslala samo, da jo pogrešam, da ji ne branim stikov z Jakom in da se o ključih, denarju ter vzgoji ne bova več pogajali prek sorodnikov.

Odgovorila je čez štiri dni.

»Lahko prideš v soboto? Sama.«

Šla sem, ampak sem ji že prej povedala, da Rok ni predmet pogajanja.

Sedeli sva za njeno kuhinjsko mizo. Pred mano je bil jabolčni zavitek, ki se ga nisem dotaknila.

»Odkar imaš svojo družino, me ne potrebuješ več,« je rekla.

Prste je držala okrog skodelice, čeprav je bila kava že hladna.

»Potrebujem te kot mamo. Ne potrebujem pa, da pregleduješ račune in drugim dovoljuješ živeti pri meni.«

»Nini nisem mogla reči ne.«

»Meni si ga pa rekla. Samo da me prej nisi nič vprašala.«

Pogledala je proti oknu. Dolgo ni rekla ničesar.

Potem je tiho izgovorila:

»Ključa ji ne bi smela dati.«

Nisem je takoj objela. Potrebovala sem še nekaj odgovorov. Vprašala sem jo, ali razume, da mora poklicati pred obiskom. Da Jaku ne sme naročati skrivnosti pred nama. Da finančna pomoč ne pomeni pravice do odločanja.

Pri zadnjem je stisnila ustnice, potem pa prikimala.

Tudi jaz sem ji priznala, da sem leta govorila »saj je v redu«, potem pa kuhala zamero. Obljubila sem, da bom odslej povedala naravnost. Tudi kadar ji ne bo všeč.

Ni se vse popravilo tisto soboto. Nina se več tednov ni oglasila. Mama je še kdaj začela z »jaz bi na tvojem mestu«, pa se ustavila, ko sem jo pogledala.

Pred kratkim je prišla na kosilo. Pozvonila je. Čeprav sem jo pričakovala, mi je odleglo, ko sem zaslišala zvonec.

Na pragu je vprašala, kam naj odloži pecivo. Rok ji je vzel pekač, Jaka pa jo je odvlekel pokazat nov zob.

Še vedno me včasih stisne, ko ji rečem ne. Ampak ali moram res vsakič izdati sebe, da se ona ne bi počutila zavrnjeno?