Ko je tašča pred otrokoma rekla, da sem slaba mama, je mož samo jedel naprej. Tisti večer sem spakirala torbo.

»Če bi bila malo bolj organizirana, tvoj otrok ne bi hodil lačen v posteljo,« je rekla Marija in pred Nežo odmaknila krožnik.

Matej je še naprej rezal meso. Vilice so mu škrtnile po krožniku. Jaz sem stala ob štedilniku, še vedno v hlačah iz službe, in držala zajemalko tako močno, da me je zabolela dlan.

»Ni lačna. Pred pol ure ji je bilo slabo. Rekla sem, da bo jedla pozneje.«

»Otroci hitro ugotovijo, pri kom lahko izsiljujejo.«

Pogledala sem moža.

»Boš kaj rekel?«

Zavzdihnil je, kot da sem jaz pokvarila večer.

»Daj, ne začni spet. Mama hoče samo pomagati.«

Takrat sem zajemalko položila na pult. Čisto previdno. Bala sem se, da bom sicer z njo treščila ob tla.

Marija je k nam prišla po izlivu vode v svojem stanovanju. Sušenje sten, menjava parketa, nekaj zapletov z zavarovalnico. Dva tedna, je rekel Matej. Seveda sem privolila. Bila je njegova mama. Kam pa naj bi šla?

Po šestih tednih je imela svoje copate pod našo klopjo, zdravila nad našim koritom in pripombe v vsakem prostoru.

Brisače sem zlagala narobe. Juha je bila preslana. Jakova jopica pretanka. Neži sem preveč popuščala, Jaku premalo brala. Če sem posesala po službi, sem dvigovala prah pred večerjo. Če nisem, se je sklonila in s tal pobrala drobtino.

»Jaz samo povem,« je vedno dodala.

Sprva sem se smejala. Potem sem razlagala. Nazadnje sem začela vstajati dvajset minut prej, da bi izpraznila pomivalni stroj, še preden bi prišla v kuhinjo.

Delala sem na obračunu plač v manjšem podjetju pri Kranju. Ob koncu meseca sem komaj pravočasno pobrala Jaka v vrtcu. Potem trgovina, Nežine naloge, večerja, perilo. Matej je delal v vzdrževanju in prihajal domov ob petih. Utrujen je bil. To sem razumela.

Nisem pa razumela, zakaj je njegova utrujenost pomenila kavč, moja pa slabo voljo, ki bi jo morala obvladati.

Nekega večera sem mu v kopalnici potiho rekla, da ne zmorem več.

Sedel je na rob banje in gledal v telefon.

»Saj ti skuha kosilo. Marsikatera bi bila vesela.«

»Ne govorim o kosilu. Govorim o tem, da me pred otrokoma popravlja. Danes je Neži rekla, naj mene ne posluša.«

»Verjetno ni mislila tako.«

»Bil si zraven.«

Telefon je obrnil z zaslonom navzdol.

»Kaj hočeš? Da lastno mamo vržem ven?«

In spet sem se branila pred nečim, česar sploh nisem zahtevala.

Tisti petek pri večerji je Neža začela jokati. Ne na glas. Samo gledala je v prazen prostor pred seboj, solze pa so ji kapljale na majico.

»Res mi je slabo, mami.«

Pokleknila sem k njej. Bila je vroča.

Marija je iz kuhinje rekla, da se pri njej doma za mizo ni nikoli toliko kompliciralo.

Matej ni dvignil pogleda.

Takrat nisem več hotela razlagati.

Nežo sem odpeljala v sobo, ji izmerila temperaturo in poklicala svojo mamo Ireno.

»A lahko pridemo za nekaj dni?«

Nekaj trenutkov je molčala.

»Seveda. Kaj se je zgodilo?«

»Ko pridem. Prosim.«

Iz omare sem vzela športno torbo. Spodnje perilo, zdravila, dve pižami. Jakov plišasti zajec je ostal zataknjen med zadrgo in robom torbe. Še danes se spomnim, kako sem ga vlekla ven z rokami, ki se niso hotele umiriti.

Matej je prišel za mano.

»A zdaj boš pa delala cirkus?«

»Ne. Grem k mami.«

Pogledal je torbo, potem mene.

»Zaradi ene pripombe?«

»Zaradi šestih tednov pripomb. In ker sem te prosila, pa me nisi hotel slišati.«

Marija je obstala na hodniku.

»Otroka boš vlačila okoli samo zato, ker ne preneseš nobene besede?«

Jaka se je oprijel moje noge.

»Gremo zaradi mene,« sem rekla. »Ker potrebujem mir. Otroka gresta z mano nocoj. O jutri se bova z Matejem dogovorila.«

Čakala sem, da bo rekel, naj ostanem. Da me bo vsaj vprašal, kaj potrebujem.

»Naredi, kakor misliš,« je rekel.

Pri mami sem jokala šele, ko sta otroka zaspala. Sedela sem za njeno malo kuhinjsko mizo in gledala v skodelico čaja.

»Mogoče sem res preobčutljiva.«

Mama mi je potisnila robček čez mizo.

»Tudi če si utrujena in občutljiva, se lahko s tabo lepo govori.«

Naslednje jutro mi je Matej napisal, kje ima Neža zdravstveno kartico. Poklical je, ker jo je hotel peljati k pediatrinji, jaz pa sem morala oddati obračune.

»V modri mapi. Zgornji predal.«

»Kateri modri?«

Zaprla sem oči. Potem sem mu povedala natančno. Nisem hotela, da bi Neža postala dokaz, kdo doma naredi več.

Popoldne je pripeljal Jaka nazaj k mami in prinesel Neži juho. Stal je med vrati, v bundi, čeprav je bilo toplo.

»Mama pravi, da bi morala Neža jutri v šolo, ker nima več vročine.«

Pogledala sem ga.

»Zdravnica je rekla, naj ostane doma.«

»Vem. To sem ji tudi povedal.«

Prvič je zvenel, kot da razume, zakaj je to sploh pomembno.

Zvečer me je poklical. Povedal je, da je hotel pripraviti večerjo, Marija pa mu je vzela nož iz rok in rekla, da očitno tudi on brez nje ne zna ničesar.

»Kaj si ji rekel?«

»Naj mi pusti narediti.«

Čakala sem.

»Potem je rekla, da si me že obrnila proti njej.«

Nisem odgovorila. Nisem imela moči, da bi ga še tolažila.

»Poslušaj,« je rekel tiše. »Vedel sem, da ti ni prav. Samo lažje mi je bilo reči, da pretiravaš, kot se skregati z njo.«

To me je zabolelo bolj kot vse njegove prejšnje besede.

»Torej si vedel.«

»Ja.«

Čez dva dni sva se dobila sama. Ni prinesel rož. Prinesel je kavo in me vprašal, ali lahko sede.

Dogovorila sva se konkretno. Marija bo do konca prenove pri njegovi sestri, ki ima prosto sobo. Stroške si bodo razdelili. O otrocih odločava midva. Pripomb, s katerimi me ponižuje, ne bo več preslišal. Prevzel bo jutranje odhode in dva popoldneva na teden.

»Ne potrebujem pomoči pri tvojem domu,« sem ga popravila. »Potrebujem, da je tudi tvoja odgovornost.«

Pokimal je. Tokrat brez vzdihovanja.

Vrnila sem se v nedeljo. Marija me ni objela. Rekla je, da upa, da sem se pomirila.

»Mama,« je rekel Matej, »ni šlo samo za njeno počutje. Tudi midva sva ravnala narobe.«

Ni bilo prijetno. Še zdaj ni vedno. Na partnerskem svetovanju včasih komaj spravim besede iz sebe, on pa še vedno prehitro išče razlago namesto opravičila.

Ampak prejšnji četrtek je Neža prevrnila mleko. Matej je brez pripombe vstal po krpo. Jaz sem ostala sedeti in dokončala zajtrk.

Majhna stvar. Meni pa se ni zdela majhna.

Še vedno se sprašujem, zakaj sem morala oditi, da me je opazil. In ali bi tudi meni tako dolgo govorili, naj potrpim, če bi bil na mojem mestu on?