Ko me je partner udaril, mi je oče odprl vrata, mama pa me je prosila, naj zaradi družinske sramote molčim

»Ne kliči očeta, Nina. Samo razburil se bo in naredil cirkus iz nečesa, kar se je zgodilo enkrat.«

Mama je stala med vrati kopalnice in me gledala, kako si z mokro brisačo pritiskam na otečeno lice. Govorila je tiho, skoraj jezno. Ne zato, ker me je Matej udaril, ampak ker sem hotela oditi.

»Mami, vrgel me je ob kuhinjski pult.«

»Praviš, da sta se oba drla.«

Za nekaj sekund nisem mogla odgovoriti. V ogledalu sem videla rdečo sled pod očesom in razmazano maskaro. Roke so se mi tresle tako močno, da mi je brisača padla v umivalnik.

»A to pomeni, da me je smel udariti?«

Mama je pogledala proti hodniku, kjer je Matej hodil sem in tja ter si živčno mencal lase.

»Ne pravim tega. Samo… ljudje v jezi naredijo kaj, kar obžalujejo.«

Takrat sem poklicala očeta.

Prišel je v petnajstih minutah. Čez trenirko je imel oblečeno staro zimsko jakno, na nogah pa delovne čevlje. Ni vprašal, kaj sem jaz rekla Mateju. Ni me vprašal, ali sem ga izzivala. Samo pogledal je moj obraz, stisnil čeljust in rekel:

»Spakiraj nujne stvari. Greva.«

Matej mu je stopil na pot.

»Jože, saj ni bilo tako. Izgubil sem ravnotežje, ona je—«

»Umakni se.«

Oče ni povzdignil glasu. Prav zaradi tega je bilo še bolj jasno, da misli resno.

V spalnici sem v športno torbo metala spodnje perilo, dve majici, polnilec in službene hlače. Šele v avtu sem ugotovila, da nisem vzela zobne ščetke. Tako čudna podrobnost, ampak zaradi nje sem se zlomila. Sedela sem na sovoznikovem sedežu in jokala, ker pri tridesetih letih nisem imela niti svoje zobne ščetke.

Oče mi je položil roko na ramo.

»Nič hudega. Jutri kupiva novo.«

Mama se je domov pripeljala za nama. Že v predsobi je začela govoriti, da moramo vsi prespati, preden sprejmemo velike odločitve. Oče je torbo odnesel v mojo nekdanjo sobo, kjer so bile še vedno stare police in pobledela fotografija z valete.

»Odločitev je že sprejela,« je rekel.

»Ti pa samo prilivaš olje na ogenj,« mu je odvrnila. »En prepir, pa bomo razdrli zvezo? Kaj bodo rekli sorodniki?«

Oče se je obrnil tako sunkovito, da sem se zdrznila.

»Mene zanima, kaj bo naslednjič naredil najini hčeri. Ne kaj bo rekla tvoja sestra.«

Naslednje jutro me je bolelo celo telo. V službo sem sporočila, da sem zbolela. Sodelavki Maji sem napisala, da imam vročino, ker nisem zmogla napisati resnice. Matej mi je medtem poslal sedeminštirideset sporočil.

Najprej se je opravičeval. Potem je trdil, da sem ga porinila čez rob. Nato je napisal, da brez mene ne more živeti. Čez deset minut me je vprašal, kdo me bo sploh prenašal, če ga zapustim.

Mama je sedla na rob postelje.

»Odpiši mu vsaj, da si dobro. Fant je čisto iz sebe.«

»Jaz sem bila čisto iz sebe, ko me je držal za vrat.«

Molčala je. Pogled ji je obstal na preprogi.

»Tega prej nisi omenila.«

»Ker sem komaj dihala, mami. Ker še sama ne razumem vsega.«

Namesto da bi me objela, je vstala in poravnala odejo.

»Samo ne govori še okoli. Saj veš, kako se pri nas vse razve. Potem ni več poti nazaj.«

Tisti stavek me je bolel skoraj bolj kot lice. Pot nazaj. Kot da je bila vrnitev k Mateju nekaj samoumevnega, moje telo pa manj pomembno od pogovorov pri nedeljskem kosilu.

Oče je istega dne poklical znanca, ki je oddajal majhno garsonjero na robu Kranja. Najemnina je bila visoka, varščina pa dve najemnini. Na računu sem imela komaj dovolj za eno, ker sva z Matejem večino prihrankov vložila v prenovo njegovega stanovanja.

»Posodim ti,« je rekel oče.

»Ne vem, kdaj ti bom lahko vrnila.«

»Nisem rekel, da mi moraš jutri.«

Ko sva si ogledala garsonjero, je smrdela po vlagi, kuhinjska omarica se ni dobro zapirala, skozi okno pa se je videlo parkirišče. Kljub temu sem prvič po več dneh normalno vdihnila.

»Vzamem jo,« sem rekla.

Oče se je nasmehnil, a je hitro pogledal stran. Pozneje sem videla, da si briše oči.

Mama ni pomagala pri selitvi. Rekla je, da se s tem ne strinja in da ne bo sodelovala pri uničevanju moje zveze. Ko sem prišla po preostala oblačila, mi je na kuhinjski mizi pustila Matejevo pismo.

»Bil je tukaj,« je rekla. »Jokal je. Nina, res mu je žal.«

Pismo sem pustila zaprto.

»Zakaj si ga spustila v hišo?«

»Ker ni pošast.«

»Nisem rekla, da je pošast. Rekla sem, da me je napadel.«

»Enkrat!« je zavpila. »Enkrat je izgubil živce, ti pa zdaj vsem govoriš, kot da te je leta pretepal.«

V kuhinji je zavladala tišina. Oče je odložil skodelico tako previdno, da je njen rob komaj zazvenel.

»Marija, dovolj,« je rekel.

Mama se je obrnila k njemu.

»Seveda. Ti si junak, jaz pa sem slaba mati.«

»Ne,« sem rekla. Glas se mi je tresel. »Slaba mati si takrat, ko bolj varuješ njegov ugled kot mene.«

Ko sem to izgovorila, sem se počutila grozno. Pa tudi svobodno. Mama je prebledela in odšla na balkon. Oče me ni tolažil z velikimi besedami. Samo pobral je škatlo z mojimi knjigami in jo odnesel v avto.

Prve noči v garsonjeri nisem spala. Vsak zvok na hodniku me je dvignil iz postelje. Pod kljuko sem zataknila stol, čeprav so bila vrata zaklenjena. Jedla sem kruh z namazom, ker nisem imela energije kuhati. V kopalnici sem jokala potiho, kot da bi me lahko kdo slišal.

Kljub temu sem zjutraj vstala. Šla sem v službo. Maji sem povedala resnico in pričakovala vprašanja, mogoče dvom. Samo prijela me je za roko in rekla:

»Zakaj nisi poklicala mene?«

Po službi me je pospremila na svetovanje. Težko je bilo priznati, da se napad ni začel tistega večera. Že prej so bili ljubosumni izbruhi, pregledovanje telefona, užaljena tišina in očitki zaradi vsake kave s prijateljicami. Jaz pa sem si govorila, da je pač občutljiv. Da me ima preveč rad.

Z mamo zdaj govoriva le o vremenu, računih in tem, ali potrebujem domača jajca. Nikoli me ne vpraša, kako spim. Pred kratkim je rekla, da jo sorodniki čudno gledajo, ker se je razvedelo. Nisem ji povedala, da sem jaz povedala teti Brigiti. Naveličala sem se skrivanja.

Oče vsak drugi dan pride preverit, ali radiator dela. Vedno prinese kaj, česar menda ne potrebuje več: lonec, izvijač, vrečko krompirja. Vem, da samo išče razlog, da vidi, ali sem v redu.

Še vedno me je strah. Še vedno kdaj pogrešam Mateja, kar me je sram priznati. A pogrešati človeka ne pomeni, da se moraš vrniti tja, kjer nisi varen.

Najbolj pa me boli, da sem ob odhodu izgubila tudi del odnosa z mamo. Sem res jaz razdrla družino, ker nisem hotela molčati, ali jo je razdrlo njeno prepričanje, da je sramota hujša od nasilja?