Po nesreči so me vsi pomilovali, moja družina pa je Roku svetovala, naj odpove poroko – on je pred njimi pokleknil in mi postavil eno samo vprašanje

»Rok, še vedno lahko odideš,« je rekla moja mama in skodelico tako močno položila na mizo, da je kava pljusknila čez rob. »Nihče ti ne bi zameril.«

Sedela sem poleg njega v vozičku, v lastni kuhinji, in čutila, kako mi obraz gori. Mama Marjeta ni govorila meni. Govorila je čez mene, kakor da sem kos pohištva, ki je po nesreči ostal v sobi.

Rok je nekaj sekund molčal. Nato je stopil predme, pokleknil in mi položil dlani na kolena, ki jih nisem čutila.

»Nika, ali se še vedno želiš poročiti z mano?«

V grlu me je stisnilo.

»Ja.«

»Potem je stvar odločena.«

Mama je vstala in odšla na balkon. Oče Jože je gledal v prt. Moja sestra Tjaša pa si je brisala oči, čeprav je še prejšnji večer Roku po telefonu rekla, naj dobro premisli, ali si res želi postati moj negovalec.

Od nesreče je minilo enajst mesecev. Nekega deževnega novembrskega jutra mi je na poti v službo nasproti pripeljal voznik, ki je v ovinku izgubil nadzor. Spomnim se zvoka pločevine, vonja po sproženi zračni blazini in nekoga, ki mi je govoril, naj ostanem budna.

Potem bolnišnica. Bele luči. Kovinski okus v ustih. Rokov obraz nad mano.

Zdravnik je previdno povedal, da je poškodba hrbtenjače trajna. Jaz pa sem gledala svoja stopala pod odejo in čakala, da se bodo premaknila. Samo malo. En prst. Karkoli.

Niso se.

Pred nesrečo sva imela rezerviran datum poroke na turistični kmetiji nad Škofjo Loko. Izbirala sem obleko, se prepirala z Rokom glede glasbe in skrivaj varčevala za poročno potovanje. Po nesreči so vsi domnevali, da poroke ne bo.

Tudi jaz.

Roku sem vračala prstan. Trikrat.

»Ne bom ti uničila življenja,« sem mu rekla med rehabilitacijo.

»Ne odločaš ti, kakšno življenje je zame uničeno,« je odvrnil.

Takrat sem se razjezila. Vrgel mi je moje lastne besede nazaj in imela sem občutek, da ne razume ničesar. Ni razumel, kako je, ko moraš prositi neznanko, da ti pomaga na stranišče. Kako je, ko se ljudje v trgovini pogovarjajo z osebo za tabo, namesto s tabo. Kako je, ko te soseda poboža po rami in reče: »Uboga reva, pa tako mlada.«

V našem kraju se novice širijo hitreje kot dež po asfaltu. Ko sva povedala, da poroka ostaja, so se začeli pogledi in šepetanje.

»Lepo od njega, da jo bo vzel,« sem slišala pred pekarno.

Vzel. Kot obveznost. Kot poškodovan paket.

Najbolj pa so bolele besede domačih. Oče je Roku na dvorišču rekel, da ljubezen ni dovolj za dvigovanje iz postelje, menjavanje plenic in neprespane noči. Tjaša me je vprašala, ali bom sploh lahko imela otroke. Mama je skrbela, kdo me bo uredil v poročno obleko in kako bom šla na stranišče.

Vprašanja so bila resnična. Način, kako so jih izgovarjali, pa me je počasi drobil.

Kot da nisem več ženska, ampak seznam težav.

Najino stanovanje v tretjem nadstropju ni imelo dvigala. Po vrnitvi iz rehabilitacijskega centra me je Rok skupaj z vozičkom nosil po stopnicah. Prvič sva se še šalila. Drugič mu je zdrsnila noga. Zgrabil se je za ograjo, jaz pa sem zakričala tako glasno, da je sosed odprl vrata.

Tisto noč nisva govorila.

»Ne zmoreva tako,« sem končno rekla.

»Vem.«

»Denarja za drugo stanovanje nimava.«

Rok je sedel na tleh kopalnice, kjer sva z vrat odstranila kljuko, da sem sploh lahko zapeljala bliže. Pogledal je predračun za klančino, širša vrata in prilagojeno prho.

»Bova že.«

Sovražila sem ta njegov »bova že«. Zvenelo je lepo, računi pa se od lepih besed niso plačali.

Na občini so naju pošiljali od ene pisarne do druge. Za subvencijo je manjkal izvid. Ko sva prinesla izvid, je manjkal podpis. Pri zavarovalnici so zavrnili lažji voziček, ker naj ne bi bil nujen. Na ZPIZ-u sem sedela pod utripajočo lučjo in poslušala, kaj vse moram dokazati, čeprav moje noge niso delovale že skoraj leto dni.

Rok je zaradi spremstva jemal proste dneve. Njegov nadrejeni mu je namignil, da podjetje potrebuje zanesljive ljudi. Nekega petka je domov prišel bled in povedal, da mu pogodbe morda ne bodo podaljšali.

Takrat sem počila.

»Vidiš? To ti delam. Zaradi mene boš ostal brez službe.«

»Ne delaš mi tega ti.«

»Kdo pa?«

»Nesreča, sistem, ljudje. Ne ti, Nika.«

Zalučala sem kozarec v pomivalno korito. Počil je. Rok ni kričal. Samo pobral je večje koščke in si pri tem porezal dlan.

Ko sem zagledala kri, sem se sesula. Ne lepo in tiho. Tulila sem, smrkala in ga tepla po prsih.

»Nočem, da me moraš reševati vsak dan.«

Objel me je in rekel: »Potem se bova naučila, da ne bom vsega delal jaz.«

To je bil začetek. Ne čudeža, samo spremembe.

Preselila sva se v manjše pritlično stanovanje na robu mesta. Oče nama je posodil del denarja, čeprav je ob tem godrnjal, da sva trmasta. Rokov prijatelj Matej je ob koncih tedna brezplačno razširil vrata kopalnice. Mama je sešila trakove v mojo poročno obleko, da sem jo lahko oblekla sede.

Ni šlo brez novih sporov. Rok je včasih prehitro priskočil na pomoč, jaz pa sem vpila, naj me pusti pri miru. Drugič sem pomoč potrebovala, pa sem bila preveč ponosna, da bi vprašala. Enkrat sem se pri prestavljanju na posteljo zvrnila na tla. Ležala sem tam in se smejala, potem pa jokala. Rok je sedel zraven mene.

»Me boš pobral?« sem vprašala.

»Če lepo prosiš.«

»Bedak.«

»Tvoja izbira.«

Poročila sva se maja. Ko me je oče pripeljal po leseni klančini, so ljudje vstali. Nisem gledala njihovih obrazov. Gledala sem Roka. Tresla se mu je brada.

Med zaobljubo ni obljubil, da bo skrbel zame. Rekel je, da bo živel z mano. Ta razlika mi je pomenila vse.

Nekaj mesecev pozneje sem se pridružila društvu za ljudi po poškodbi hrbtenjače. Najprej sem samo poslušala. Potem sem začela novim članom pomagati pri obrazcih, pritožbah in iskanju dostopnih stanovanj. Ko me je poklicala mlada ženska po nesreči in šepnila, da njen zaročenec odhaja, nisem rekla, da bo vse dobro.

Rekla sem: »Danes ti ni treba rešiti celega življenja. Samo današnji dan.«

To bi nekdo moral povedati tudi meni.

Še vedno so težki dnevi. Z Rokom se prepirava zaradi denarja, nogavic na tleh in tega, kdo je pozabil naročiti katetre. Včasih me ljudje še vedno pomilujejo. Včasih se pomilujem sama.

Toda nisem njegova dolžnost. Nisem mamina tragedija in nisem očetov strah. Sem Nika. Žena, svetovalka, trmasta sestra in ženska, ki se še vedno uči živeti v telesu, ki se je čez noč spremenilo.

Bi vi vztrajali ob človeku, če bi se vajino skupno življenje tako nenadoma obrnilo? In zakaj ljudi še vedno lažje prepriča invalidski voziček kot ljubezen dveh odraslih ljudi?