Ko je tast udaril po mizi in vprašal, kje je večerja, sem pred vsemi snela predpasnik

»Ura je skoraj sedem. A danes ne bo nič za jesti?« je Jože zarohnel iz kuhinje in z dlanjo udaril po mizi, da so poskočili kozarci.

Stala sem pri štedilniku, še v jakni, ker sem se pred desetimi minutami vrnila iz službe. V eni roki sem držala vrečko krompirja, v drugi neplačan račun za elektriko, ki sem ga našla na pultu.

Marjan, Jožetov brat, je sedel ob oknu in gledal televizijo. Ni me niti pozdravil. Samo zamrmral je: »Marija je ob tej uri že vse postavila na mizo.«

Takrat sem snela predpasnik, ki ga pravzaprav sploh še nisem dobro zavezala, in ga vrgla na stol.

»Potem pa si jo pojdita iskat na pokopališče,« sem rekla.

V kuhinji je nastala taka tišina, da sem slišala brnenje starega hladilnika. Takoj me je zabolelo, ker sem omenila Marijo. Imela sem jo rada. Bila je edina oseba v tej hiši, ki me je vprašala, ali sem utrujena, in mi brez besed pomagala olupiti krompir.

Jože je počasi vstal.

»Kako si drzneš?«

»Kako si vi drznete?« sem mu vrnila. Glas se mi je tresel, a prvič nisem pogledala v tla. »Tri mesece je ni, vi pa se obnašate, kot da sem jo morala nadomestiti jaz.«

V tistem trenutku je skozi vrata stopil moj mož Rok. Pogledal je očeta, strica, mene in predpasnik na stolu.

»Kaj je zdaj?« je vprašal utrujeno.

Ta njegov »kaj je zdaj« me je zlomil bolj kot vse drugo. Kot da sem jaz težava. Kot da ni mesece gledal, kako vstajam ob petih, preden grem v računovodstvo, da zakurim peč, pripravim zajtrk in obesim perilo. Kot da ni videl, da po službi nakupujem, kuham in čistim za štiri odrasle ljudi.

Ko sva se z Rokom pred šestimi leti preselila v zgornje nadstropje hiše njegovih staršev blizu Škofje Loke, se mi je zdelo smiselno. Najemnine so bile visoke, midva pa sva odplačevala posojilo za prenovo podstrešja. Dogovor je bil, da bomo stroške delili in si pomagali.

Dokler je bila živa Marija, je nekako šlo. Skupaj sva kuhali nedeljsko kosilo. Ona je zamesila rezance, jaz sem spekla meso. Včasih sva se sprli zaradi odprtega okna ali napačno zloženih brisač, ampak čez deset minut mi je že porinila skodelico kave v roke.

»Ne jemlji Jožeta preveč resno,« mi je govorila. »Navajen je, da drugi uredijo stvari namesto njega.«

Nisem vedela, da je bilo to opozorilo.

Po njeni smrti se je vse spremenilo skoraj čez noč. Najprej sem kuhala, ker smo vsi žalovali. Potem sem oprala Jožetove srajce, ker ni znal vključiti pralnega stroja. Marjanu sem očistila sobo, ker ga je bolel križ. Vsaka usluga je postala navada, vsaka navada pa moja dolžnost.

Če sem pripravila enolončnico, je Jože vprašal, zakaj ni mesa. Če nisem spekla sladice, je Marjan pripomnil, da pri Mariji ob nedeljah miza nikoli ni bila prazna. Ko so prišli sorodniki, sta sedela z njimi, pila kavo in se pogovarjala. Jaz sem nosila skodelice, rezala potico in pomivala.

Nihče me ni vprašal, naj sedem.

Roku sem večkrat poskušala razložiti.

»Prosim, reci očetu, da si lahko vsaj sam pogreje kosilo.«

»Saj veš, kakšen je,« je odgovoril.

»In Marjan lahko odnese svoj krožnik do korita.«

»Ne začni spet. Ves dan delam.«

Tudi jaz sem delala. Le da se moje delo doma očitno ni štelo.

Najhuje je bilo, ko sem izvedela, da Jože in Marjan od mene pričakujeta še plačevanje večine hrane. Nekega popoldneva sem na hodniku slišala njun pogovor.

»Saj Maja dobro zasluži,« je rekel Marjan. »Nima smisla, da ji dajeva za vsako malenkost.«

Stala sem za vrati z vrečkami v rokah. Tisti teden sem morala prestaviti pregled pri zobozdravniku, ker sva z Rokom komaj pokrila obrok posojila in kurilno olje. Onadva pa sta menila, da sem skopa, ker sem prosila za petdeset evrov za živila.

Ko sem tisti večer povedala Roku, je samo zavzdihnil.

»Bom enkrat omenil.«

»Kdaj?«

»Ko bo pravi trenutek.«

Pravi trenutek ni prišel. Prišel pa je večer, ko je Jože udaril po mizi.

»Maja, dovolj tega izsiljevanja,« je rekel, ko sem mu povedala, da ne bom kuhala. »Živiš pod mojo streho.«

»V zgornje nadstropje sva vložila skoraj petdeset tisoč evrov!« sem zavpila. »Plačujeva stroške, kupujeva hrano in delava okoli hiše. Jaz ne živim tukaj zastonj.«

Marjan je ugasnil televizijo.

»Ženska, malo spoštovanja.«

»Spoštovanja?« Obrnila sem se k njemu. »Tri mesece vam perem spodnje perilo, vi pa me pred sosedi predstavite kot tisto od Roka. Še mojega imena ne izgovorite.«

Rok me je prijel za komolec.

»Maja, umiri se.«

Potegnila sem roko k sebi.

»Ne. Ti se zbudi.«

Takrat so mi pritekle solze. Ne le od jeze. Od utrujenosti, žalosti za Marijo in vseh večerov, ko sem ležala poleg moža, pa se počutila, kot da sem sama v prazni sobi.

»Ne potrebujem, da se prepiraš z njimi,« sem mu rekla. »Potrebujem, da enkrat stopiš ob mene. Samo enkrat povej, da nisem služkinja.«

Rok je gledal v tla. Jože je nekaj godrnjal, Marjan pa je prekrižal roke.

Potem je Rok počasi stopil mednje in mene.

»Oče, Maja ima prav.«

Jože je prebledel.

»Kaj si rekel?«

»Da ima prav. Vsi smo jo izkoristili. Tudi jaz.«

Prvič po dolgem času sem ga zares pogledala. Ni deloval pogumno. Roke so se mu tresle. Ampak ni se umaknil.

Tisto noč sva spala pri moji sestri Nini. V avtu sva se sprva vozila v tišini. Dež je udarjal po vetrobranskem steklu, jaz pa sem v naročju držala torbo z nekaj oblačili.

»Zakaj nisi nič rekel prej?« sem ga vprašala.

»Ker me je bilo strah očeta,« je priznal. »Po mami se je čisto zaprl. Jaz pa sem mislil, da bo mir, če bom tiho.«

»Zate je bil mir. Zame ne.«

Pokimal je in si obrisal oči. »Vem. Zdaj vem.«

Naslednji dan sva se vrnila samo na pogovor. Dogovorili smo se, da si vsak pere svoje perilo, kuhamo izmenično, hrano pa plačujemo po dogovorjenem deležu. Rok je očetu povedal tudi, da bova začela iskati majhno stanovanje. Morda bova morala prodati avto in še nekaj časa odplačevati prenovo prostora, v katerem ne bova živela. Ni pošteno, a včasih je mir dražji od denarja.

Jože se mi ni opravičil. Čez nekaj dni je pred najinimi vrati pustil vrečko krompirja in listek: »Za kosilo. Če boš hotela.« To je bilo vse. Nerodno, trmasto, po njegovo.

Ne vem, ali bo naš zakon zaradi tega postal močnejši. Vem pa, da se tistega večera nisem postavila samo proti njim. Postavila sem se zase.

Sem morala res počiti, da so me končno slišali? In koliko časa bi vi čakali, preden bi sneli predpasnik in odšli?